Pri nas so noči vedno sveže in brez rjuhe čez noge bi me še zeblo, hehe. Pa tudi sicer je tukaj podnevi vedno nekaj stopinj manj vroče kot drugje. Kar pa seveda ne pomeni, da ni vseeno vroče. V popoldnevih zato doma vključiva klimo, prav srečna nisem, ker me takoj začne opominjati kakšen zob. Ampak vsaj dihava malo lažje, posebno še Janek.
Vsak dan namreč čakam poštarja, da prinese izvid Janekovega pregleda. Več kot mesec dni je že od takrat. In ker vem, da moramo ljudje ne samo skrbeti za svoje zdravje, marveč se tudi zanimati za izvide … se pač zanimam. Menda je pismo odpotovalo iz bolnišnice že pred enim tednom, ampak še ni prispelo. No ja, Bovec je pač daleč. Se pa potem vsako noč znova prikradejo skrbi, pa v temni noči so tudi misli še temnejše. Pa ne samo to, ponoči jih je težje spraviti iz glave in se zamotiti s kakšnimi prijaznejšimi.
Zjutraj pa jo že zgodaj mahneva od hiše, da lahko opraviva svoje sprehode. Rosa na travnatih poteh se tukaj drži kar dolgo v dopoldne, zato greva v Bavšico in nabirava divji origano. Navadila sem se, da ga vedno malo dodam omakam. Vršičke origana privežem na obroček in ga obesim v kuhinji. Vso zimo me spominja na zgodnja poletna jutra v dolini. Danes pa sva iz omare privlekla kopalke, v torbo nabasala pripomočke za na plažo, pa seveda nekaj malice in pijače, in jo mahnila na najino soško plažo. Najin prostor pod grmovjem, kjer je debela senca, je bil še, k sreči, prost in parkirišče tudi. Na reki so bile še meglice, ampak še preden jih je sonce posušilo, je nastal vrvež. Veslači so privlekli po stopnicah na desetine čolnov in na trenutke se je zazdelo, kot da smo v malem babilonskem stolpu, hehe. Pet, šest evropskih jezikov je bilo slišati in takoj si lahko ugotovil, kdo je vodnik.
Pomislila sem, da reki Soči sploh ni mar za to, kako se sonce trudi s svojo žarečo močjo. S svojo pretočnostjo skrbi za tistih dvanajst stopinj, kakšna stopinja gor ali dol. In tako naju je z Janekom v debeli senci in ob hladni Soči tako ohladilo, da sva se želela malo ogreti, hehe. Malice je skoraj zmanjkalo, spravila sva se v kopalke in Janek je seveda najprej obul svoje natikače za v vodo. Veste, tudi mali okrogli kamenčki lahko pikajo v podplate! Posebno še tiste občutljivejše. Ve se, čigave, hehe. Odpravila sva se po plitvem rokavu do sredine reke in največjega kamna, kjer je potem kraljeval Janek. Da njegove noge niso bile v hladni vodi, sem prikotalila še dva večja kamna in potem je bil fant zadovoljen. Ko se je malo ogrelo, pa mi je namignil, naj ga malo poškropim. Še vedno ne vem, ali res uživa zaradi mrzlih kapljic na koži ali pa zato, da mi potem lahko vrne. Moji vzkliki ga vedno spravijo v smeh.
Veliko turistov, ki se učijo osnov veslanja, pa tudi vodnikov naju je pozdravilo. Najprej večinoma po angleško in potem še po slovensko. Ko so čolni zapluli po glavnem toku navzdol, pa so celo mahali Janeku in se poslavljali. Res prijazno!
Tako nama ni bilo nikoli dolgčas. Posebno še, če sva podrobneje opazovala reko. Med dvema kamnoma je vse dopoldne proti toku vztrajala ribja mladica. Na ribe se čisto nič ne spoznam, si pa lahko domišljam, da bo čez čas zrasla v čisto pravo soško postrv. Če je le ne bo kakšno od tisoče vesel, ki vsak dan in vse poletje opletajo po reki, po nesreči preveč mahnilo po glavi. Ali pa kakšen gumenjak preveč stisnil na dno. In čez noč je pajek spletel mrežo čez dva kamna. Pod njo je pršila reka in na njegovi mreži so se zbirale kapljice, sonce pa jih je spremenilo v mavrico. In na kakšnem večjem kamnu je prelivajoča se voda risala posebne vzorčke: odvisno od barve kamnov, globine … Vse sem fotografirala in potem vse izbrisala. Noben stroj ne more zaobjeti toliko lepega kot lahko človekovo oko. Zato je treba opazovati okrog sebe brez posrednikov, ali ne?
Že sva se hotela odpraviti nazaj v najino senco, ko sva opazila mladega očeta in fantička, turista. Fantiček ni bil star niti dve leti, zalite rokice in noge so kazale na to. Pa se je spravil na pot čez kamenje proti vodi kot kakšen rak! Malo naravnost, pa po strani in po štirih. Zelo je bil spreten. Oče je hodil za njim. Ko je mali priplezal do prve stoječe luže, je urno skočil vanjo in cepetal, da je škropilo naokrog. In to v supergah in nogavicah. In jaz, oprostite, prava slovenska mama, sem bila že v nizkem štartu, da obutega dečka potegnem iz luže, pa tudi že čisto na koncu jezika, da zakličem: »Joj, gospod, fant bo imel mokre čevlje in noge!«
Pa sem se zadržala. Oče je vse mirno opazoval, niti malo se ni razburjal, dečku je ponudil roko in sta odšla ob reki naprej. Najbrž iskati nove luže!
Si mislim, da je fantiček prišel nazaj k mami s skoraj suhimi čevlji. V njih pa je ostalo najbrž malo mivke. Ki jo je moj Janek vestno sčistil iz svojih kroksic, pa je je bilo v naslednjem koraku spet polno …
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 31, 30. julij 2024.
