Ko stopi iz avta, se vzravna v vsej svoji velikosti. Še vedno pokončen in vitek stopa prožno in brez napora – že na prvi pogled je očitno, da je Slavko Bobovnik tudi pri sedemdesetih v odlični formi. Roko mi stisne, kot bi jo vtaknil v prešo. Njegov bariton se v štiridesetih letih avtoritativnega, umirjenega in poštenega vodenja pogovorov ni prav nič obrabil. Jasno je, zakaj si za njim noben televizijski voditelj v Sloveniji ne upa več nositi brkov – Bobovnikova karizma ostaja nedosegljiv standard, ki ga je postavila stara šola novinarstva.
Ste se v času, odkar ste v pokoju, že navadili biti na drugi strani novinarskih mikrofonov?
Hja, saj vidite, da imam sedaj več treme, kot pa sem je imel svojčas pred najzahtevnejšimi oddajami. Pa še malo me skrbi, ali vaše bralce res zanimajo misli nekoga, ki je pred štirimi leti šel z zaslona.
Kako je sedaj videti vaš upokojenski vsakdan?
Potreboval sem leto ali dve, da sem preklopil. Veliko kolesarim, to je moj šport, ki mi je in mi še vedno pomaga, da se spoprijemam s stresom. Tudi kak zaostanek pri branju sem nadoknadil, kak pogovor z avtorji naredim, zadnji je bil s Tadejem Golobom na knjižnem sejmu. S prav posebnim užitkom in vrhunsko natrenirano pa počnem – nič; po naravi sem lenuh in zame ni boljše sprostitve, kakor uleči se v travo, žvečiti stebelce in zreti v oblake. Skratka, nič mi ne manjka.
Pa vas kdaj še zanese in vas posrka aktualno dogajanje?
Jasno, da me; navad, ki so mi krojile življenje teh štirideset let, seveda ne morem kar tako zavreči. Načeloma sicer brez težav izpustim tvit kakšnega ministra ali drugega državnega veljaka in raje zrem na našo Uršljo goro. Zakuham pa ob lažeh, ki jih razni potrčkoti ali politični kimavci nekaznovano širijo po družbenih omrežjih in s tem še bolj razburijo že itak politično – in tudi drugače – sprte Slovence.
Pogrešate kaj Ljubljano?
Pogrešam. Ne toliko delo kot sodelavke in sodelavce. Več desetletij sem se iz Koroške vozil v Ljubljano in v tem času so se moje vezi z domačim krajem na mojo žalost dodobra zrahljale, na drugi strani pa sem si v prestolnici ustvaril krog ljudi. Tako se mi kakšno dopoldne zgodi, da v Radljah ne najdem nikogar, s katerim bi šel na kavo, »tam dol« bi jih vsaj pet.
Kako pa je s pogrešanjem stare dobre RTV, v zvezi s katero ste nekoč izjavili, da vam, citiram,»bildanje ega na njenih hodnikih ni nikoli šlo dobro od rok«?
Spet – pogrešam ljudi, s katerimi sem sodeloval v najbolj plodnem obdobju svojega življenja. Jim pa prav nič ne zavidam tega, kar se jim dogaja v zadnjih letih. Saj vidite sami: pod pritiskom te ali one oblasti se nekateri upognejo. Še več, nekateri celo željno čakajo, da bo veter zapihal bodisi s te bodisi z one strani, da se mu lahko prepustijo in plezajo tja gor, kamor samo s svojim delom in znanjem nikoli ne bi prišli. Ne zavedajo se, da se neki politični opciji ni mogoče upreti tako, da zlezeš pod krilo ali v varno senco druge politične opcije. Pozabljajo, da novinarstvo ni PR ter da se tako delo po navadi zelo hitro in kruto konča. Ob tem mirno zapišite, da sem vas med pogovorom prosil, da večino mojih razmišljanj o zavodu, v katerem sem delal, izpustite.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
