Pravijo, da moraš zelo dobro poznati področje, da lahko o njem govoriš tudi zelo na kratko. Simon Purger zgodovino res obvlada. Zato je njegova knjiga Kratka zgodovina Slovenije, ki jo je izvrstno ilustriral Gorazd Vahen, res poučno, zanimivo in tudi zabavno branje, ki bo prišlo zelo prav vsem šolarjem. Ne bomo presenečeni, če bodo zaradi te knjige mladi po novem bolje obvladali zgodovino. Sicer pa je Simon že med šolanjem na daljavo postal pravi junak, ko mu je tudi najbolj dolgočasne dele zgodovine uspelo predstaviti v filmčkih kratko in zanimivo.
Pravzaprav se morate zahvaliti koroni za svojo priljubljenost oziroma za res dobro gledanost vaših videov na družbenih medijih, kajne?
Vsekakor. Ta čas je pospešil tudi pisanje knjige, čeprav sem o njej razmišljal že pred korono. Najprej sem nameraval napisati knjigo o osamosvojitvi Slovenije za mlade, kar je težka tema, a zagotovo pomembna. Začel sem že pisati, pa je končalo v predalu. Ko je prišla korona, sem se lotil videov in ti so postali zelo gledani. Po koncu korone sem pomislil, da bi lahko vse predstavil tudi v knjigi. Tako je nastala Kratka zgodovina Slovenije.
Pravijo, da na kratko lahko nekaj povedo le tisti, ki snov resnično dobro poznajo. Je to res?
Gotovo je najtežje povedati nekaj kompleksnega na kratko. Nekaj stvari je bilo treba še dodatno preverjati, da ne bi prav zaradi strnjenosti kaj pomembnega izpustili. Pri tem mi je bil v veliko pomoč urednik Boštjan Kernc, ki je tudi zgodovinar in je bdel nad zadevo. Material za knjigo je pregledal še strokovni recenzent, profesor zgodovine s fakultete Mariborske univerze. Vsi trije smo se poskušali približati optimalni verziji.
Učitelj ste že 17 let. Ali opažate pri novih generacijah težave s koncentracijo, o katerih se zdaj veliko govori?
Vsekakor opažam enako kot drugi, in sicer, da so precejšnje razlike pri koncentraciji. Spremenil se je tudi odnos do učiteljev, saj je bilo nekoč spoštovanje večje. Čeprav delam na podeželski šoli v Polhovem Gradcu, kjer so otroci še zelo prijazni in spoštljivi, povprečen odnos kaže družbo, ki se v tem pogledu spreminja.
Pred kratkim sem spoznala učiteljico iz osnovne šole, ki se je zaradi odnosa učencev in njihovih staršev znašla v hudi stiski, saj so odnosi grozni. Opažate podobne situacije tudi pri kolegih?
Lahko rečem, da opažam več stisk in da je nelagodno, ko gredo otroci čez mejo. Upiranje mladih in njihove težave z avtoriteto so bili vedno prisotni, o tem so jadikovali že antični pisci. Pred petnajstimi ali celo tridesetimi leti pa je vendarle imela šola pomembno poslanstvo, ki ga je družba podpirala, in tudi doma je obveljalo, da je tako, kot je rekel učitelj. Danes je v družbi kriza avtoritete in to se zrcali tudi v šolskem sistemu. Za učitelje delo v takšnem sistemu ni lahko, še posebno ne v mestih. Starši so tudi zelo zahtevni. Velikokrat so zaradi stresa in drugih obveznosti preveč zaščitniški do otrok in gredo proti učiteljski avtoriteti, da bi izboljšali stvari, pa je na koncu učinek kontraproduktiven, saj s tem rušijo sistem. Zelo težko je delati z učencem, ki je nespoštljiv, ki noče sodelovati in ruši učitelju avtoriteto. Učitelji nimamo več vzvodov, kako otroke disciplinirati. Težko v šoli ustvarimo varen prostor, če učenci nimajo jasnih meja, ki jih mora postaviti odrasel, v šoli je to učitelj, ravnatelj. Le tam, kjer se otroci počutijo varne in sprejete, lahko sproščeno ustvarjajo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
