Shutterstock

Zadnji jesenski mesec marsikje opisujejo kot prehodnega: zunaj smo naredili, kar pač smo, zdaj je čas za notranjost: doma in našo osebno, čas je za retrospektivo in refleksijo, da očiščeni celoletne navlake in pomirjeni pričakamo zadnji mesec v letu, poln luči in veselja.

Zdravi razum pa se sprašuje, kako gre to vkup z za marsikoga najpomembnejšim novembrskim praznikom, ki se z dneva, dveh lahko zavleče kar do konca leta, ko v marsikateri zidanici, kleti ali gorci zmanjka volje za poduhovljenost, ampak od človeka ostane samo surova gmota mesa in kosti, glava pač ne ve več, kaj dela. Govorimo seveda o martinovem. Goska, s katero naj bi ta dan postregli, je bila nekdaj simbol obilja, z njo naj bi se družina in prijatelji zahvalili za dobro letino, hkrati pa uživali v druženju in jesenskih okusih. In morda so se tudi ozirali v nebo, vreme na svetega Martina je marsikaj povedalo o prihajajoči zimi.

Shutterstock

Ljudje se novembra družijo tudi na tradicionalnem pokopališkem razkazovanju »pelc montlov«, sicer znanem kot praznik spomina na umrle, kot mu pravi država, za Cerkev pa je to praznik vseh svetih. 1. novembra ga praznujemo od 9. stoletja. Uvedli so ga v spomin na čisto vse svetnike, do takrat se jih je namreč nabralo že toliko, da ni več mogel imeti vsak svojega godovnega dne, pa so jih gospodarno združili. Za umrle se moli tudi naslednji dan, 2. novembra, ki je v Katoliški cerkvi razglašen za dan vernih duš. To so tiste v vicah, ki potrebujejo še nekaj zemske molitve za prehod v nebesa. Predniki so verjeli, da se 1. novembra ob večernem zvonjenju začnejo te duše vračati na zemljo in da so do zvonjenja naslednjega dne rešene trpljenja. Zato so v marsikateri hiši v naših krajih dali na mizo blagoslovljeno vodo in hleb kruha, na vinorodnih območjih tudi kozarec vina, ter prižgali oljenko. Navada se je preoblikovala v peko nekvašenih hlebčkov iz ostankov moke, ponekod so jim rekli prešce (omenjata jih tudi Bevk in Cankar), drugod vahtiči, htiči, krželji ali mižnjeki, z njimi so gospodinje obdarile reveže in otroke ter jih ob tem prosile, naj molijo za njihove rajnke.

Kaj še povedati o novembru? Da je dobil ime po latinskem izrazu za devet (novem), saj je bil po starem rimskem koledarju to deveti mesec, sicer pa ga najbolje opišejo nekdanja poimenovanja ednajstnik, poznojesen, meglovec, gnilolist, martinščak, zimšček, vahtnik, Trubar mu je rekel listognoj, sodobni človek pa ga pozna tudi kot listopad. Prav z listjem je povezanih kar nekaj novembrskih ljudskih vremenskih modrosti: če hrast še listje obdrži, bo mraz vse zimske dni; če nerado pada listje z dreves, spomladi bo čuda gosenic in mrčesa.

Verjeli so tudi, da november napove vreme februarja: listopada zmrzlina, je svečana ne bo (v naslovu tokratne pratike je, kot ste verjetno opazili, nasprotna različica).

Oh, seveda, od letos v Sloveniji praznujemo še en praznik, dan znanosti, in to 10. novembra, na dan smrti Žige Zoisa.

Shutterstock

1. 11.,  vsi sveti  

Ako je na vseh svetnikov lepo vreme, bo prihodnje leto čuda žita in žira.

Do vseh svetih grdo, po vseh svetih lepo.

Vseh svetnikov mraz, o Martinu topel čas.

Vseh svetnikov mrzel dan, božič bode v sneg vkovan.

Deževni vsi sveti, pozimi zameti.

Če vse svete namaka, debel sneg nas čaka.

2. 11., verne duše

Če na verne duše deži, vreme po snegu diši.

6. 11., sv. Leonard  (Lenart)               

Če je na Lenarta grdo, bo do božiča tako.

Kolikor ima Lenart snega na planini, toliko ga ima božič v dolini.

Lenart zimo zaklepa. 

11. 11., sv. Martin

Če je na Martina lepo, bo čez tri dni grdo.

Če Martin sonce ima, huda zima prikrevsa.

Lep Martin, huda zima.

Če je na Martina dež, je potem zmrzlina, pozebe ozimina in je tu draginja. 

Če Martin oblake preganja, nestanovitno zimo napravlja.

Če je Martin oblačen ali meglen, pride zima voljna kot jesen. 

Če Martin zmrzuje, kmet voljno zimo pričakuje.

Če pred Martinom zmrzuje, je pred božičem povodenj.

Če se Martinova gos po ledu plazi, o božiču običajno po blatu gazi.

Martin naj bo suh, da pozimi raste kruh.

Ko pride sveti Martin, torbo na klin (konec paše).

19. 11., sv. Elizabeta

Elizabeta na belem konju prijezdi.

22. 11. sv.   Cecilija                                                        

Cecilije grmenje dobre letine znamenje. 

Če na Cecilijo grmi in treska, bo ob letu žita kot peska.

23. 11. sv. Klemen 

Klemen zaklene, Katarina grušta, Andrej vse s snegom odene.

24. 11., sv.  Janez od Križa 

Kakršno vreme na svetega Joana, tako bo pozimi, posebej svečana.

 25. 11., sv.   Katarina

Sveta Kata, sneg pred vrata.

Katarine dan ne laže, če po sebi prosincu vreme kaže.

Če je na Katarine dan mežavo, bo ves prosinec mrščavo.

Katarina ali kres, če je mrzlo, neti les. 

26. 11., sv. Konrad

Kakršen bo Konrada dan, takšen bode skoraj ves svečan. 

30. 11., sv. Andrej   

Andreja sneg, z žitom kreg.

Sneg Andreja naj bo suh, da pozimi raste kruh.

Andreja sneg sto dni leži in žito mori.

Andreja sneg je železen.

Objavljeno v reviji Jana, št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana