Bi se še enkrat odpravil na avdicijo za Prijatelje, če bi moral še enkrat prestajati vse to, kar je, se sprašuje v knjigi. »O ja.« In bi tudi spet začel piti, ker ga je alkohol pomirjal in mu uravnaval razpoloženje. Za zdravljenja je porabil 17 milijonov dolarjev, omeni nekje v knjigi, in ni preveč naklonjen centrom, kjer naj bi pomagali odvisnikom. Po njegovem jim je šlo bolj ali manj le za denar. V vseh teh letih peklenske gugalnice pa je vendarle prišel do tega, da bi bil rad iskren. Zato je napisal to knjigo. »Za vse po svetu, ki trpite. Saj veste, kdo ste.«
Ljubezen potrebujem, vendar ji ne zaupam
Niti to, da ga je slavil ves svet, da je prejemal milijon dolarjev za vsak del Prijateljev, da se je srečeval in bil intimen z najlepšimi ženskami njegovega časa, mu ni podarilo občutka, da on zadostuje. Ženske je odslavljal, še preden bi ga odslovile one. Strlo bi ga, da bi bil zapuščen, zato je on zapuščal. Vse življenje je nepopisno hrepenel po materini pozornosti, ki je nikoli ni bilo dovolj. Njegova mama je bila lepotica, ovenčana za najlepšo študentko vseh kanadskih univerz tistega leta, ko je bil spočet Matthew. Nadomestka za mamo nikoli ni našel. Hitro je ugotovil, da ga nič zares ne veseli, a da je obenem odvisen od vznemirjenja, ker če ni bil vznemirjen, se je počutil otopel. »Strokovni izraz za to je anhedonija, in za to, da sem ga odkril ter razumel, sem pri terapevtih in ustanovah širom sveta pustil na milijone dolarjev.« Leta 1986 je bil prepričan, da mu lahko pomaga slava. Potreboval jo je, da bi ga spravila v red. Njegov oče je bil čeden igralec in obraz za reklamo dišave Old spice. Enkrat sta šla skupaj na avdicijo za film, kjer so iskali igralca, ki bi uprizorila očeta in sina. Sin je vlogo dobil, oče pa ne. In tako je Matthew pri sedemnajstih zaslužil prvih 5.000 dolarjev na teden. Čez nekaj let je v seriji Prijatelji njegova tedenska plača znašala milijon dolarjev. »Vloga v Prijateljih je bila dobra in zabavna, da sem se za nekaj časa umiril. Postal sem del vrhunske ekipe. S tem projektom ni bilo šale. Če bi zafrknil, si ne bi nikoli oprostil. Tedenska plača v višini milijon dolarjev človeka strezni.«
Postal je slaven in še bolj osamljen
Ni vedel, kaj ga čaka. Kot ne ve nihče, ki še ni slaven. Piše: »Nikoli več se ne bom mogel na kakšni zabavi neopaženo spečati s čudovito mladenko, kot je Gwyneth Paltrow. Bo slava vredna tega? Bo novo življenje vredno cene, ki jo bom plačal zanj? Tega, da mi bodo ljudje brskali po smeteh in s teleskopskim objektivom slikali najgrše in najlepše trenutke mojega življenja, pa še vse vmes?« Najpomembnejše vprašanje je ostajalo neodgovorjeno. Šele ko so se mu uresničile sanje, se je zavedal, da je sanjal napačne. Da je ostajal na površju in ugajal drugim, se je drogiral in pil. Najraje vodko. Liter za večerjo. Detoksikacijo je dal čez kakšnih 65-krat v življenju. Prvič jih je imel 26. Dolgo za njegovo odvisnost ni vedel nihče, niti najbližji ne, čeprav ga je pobiralo pri živem telesu. Občutka, da ne zadostuje, slava ni pomirila. Ženske je še naprej dajal na čevelj, preden so one njega. Tudi Julijo Roberts. V knjigi ji posveti kar precej prostora. Piše o trenutku, ko je prejela oskarja za vlogo Erin Brockovich. Bil je na kliniki za odvisne v Malibuju. Lahko so gledali prenos Oskarjev. »Prestrašen in zmeden sem ležal, se potil in trzal, Kevin Spacey pa je stopil na oder in naznanil: in oskarja prejme Julia Roberts …« V knjigi zapiše, da je slišal neki glas v sobi, ki je rekel: »No, prav. Saj te vzamem nazaj.« Bil je njegov. V knjigi se zna pošaliti, kot se je znal le on. Ni si želel oskarja, želel si je le preživeti do naslednjega dne.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 39, 24. september 2024.
