Ta konec tedna je bil v Portorožu festival Melodije morja in sonca, ki sta ga vodila Lorella Flego in Mario Galunič. Prvič sta skupaj stala na odru Avditorija pred 25 leti, zato nas je zanimalo, kako se voditelj spominja tistega leta, pa tudi kaj se je v tem času spremenilo v njegovem življenju in na televiziji. Pogovarjala sva se v njegovi pisarni v 4. nadstropju TV SLO, kjer kot urednik razvedrilnega programa že na polno razmišlja o programu za naslednje leto.
Letos je že 25 let, odkar ste prvič vodili MMS!
Res je. Tega nisem ugotovil sam, ampak mi je povedala Lorella, ki je zelo natančna pri letnicah in evidencah. Odtlej sva skupaj enajstkrat vodila ta festival.
Torej ste zvesti?
Jaz sem zvest, ona pa naj pove zase! (smeh) Dostikrat sem manjkal – včasih nisem mogel, včasih nisem želel, včasih me drugi niso želeli … V resnici se 1999 ne spomnim dobro, vem pa, da sem bil pred tem na morju na Hrvaškem in je bilo to vodenje zame skoraj mimogrede. Do takrat še nisem vodil festivala, a ko sem gledal druge, kako to počnejo, sem si predstavljal, da zmorem in ni nič posebnega. Z Lorello sva se spoznala nekaj dni prej in se hitro ujela. Nisva komplicirala in sploh nisva imela razdelanega scenarija. Jaz sem govoril v slovenščini, ona v italijanščini, in če sem bil v zagati, je hitro kaj dodala v italijanščini, ki je itak vsi niso razumeli. Veliko sva improvizirala in se odlično dopolnjevala. Z leti pa sva videla, da se je treba bolj potruditi in dati več vsebine v projekt.
Kako to, da niste imeli strahu pred prvim nastopom v živo pred publiko?
Saj strah me je bilo, ampak nisem imel strahospoštovanja, kar je sicer dobra stvar. Zdelo se mi je, da je voditi festival lažje kot oddajo v studiu. Z leti sva z Lorello odraščala, se bolj spoznala, tudi zasebno, in ugotovil sem, da je to pomembno, saj sva tako na odru še boljša. Lorella je to očitno vedela in me je že takrat po vajah vozila po vsej obali, da sem spoznal nočno življenje in vse lokale s hitro hrano. (nasmešek) Nikoli v 25 letih ni nič prišlo med naju, kar se mi zdi pomembno in ni samoumevno.
Kako so se spremenili festivali? V 90. je bilo precej več druženja in zabave. Res pa je tudi svet danes drugačen.
Res je, to ni le stvar festivalov, ampak sveta, v katerem živimo. Včasih so bili festivali dogodek, danes je od vseh ostal samo MMS.
Slovenske popevke torej jeseni ne bo?
Letos je ni v načrtu. Treba je premisliti, ali je smiselno ustvariti toliko skladb za en večer, potem pa jih skoraj več ne slišiš. Pred 60 leti je bila Slovenska popevka edini glasbeni dogodek, vrhunec leta. Nekdo je rekel, da če nimamo svojega festivala, tudi uspešne pop glasbe ne bomo imeli. Brez festivala ni bilo hitov. Danes imajo festivali drugo poslanstvo. Spodbujajo glasbeno ustvarjalnost, v veliki meri skrbijo za vzpon novih imen, vsake toliko pa si nanje na srečo upajo priti tudi stari mački. Najbrž je problem tekmovati. Festivali so pač tekma, kjer nekdo zmaga. Uveljavljeni glasbeniki ne želijo biti poraženci, zato raje ne pridejo.
Kakšne so danes zabave po festivalu?
Prireditev se zavleče, tako da se nič ne začne pred polnočjo, a potem je čudovito, delo je narejeno, za vse je to velik uspeh in tega se pravzaprav zelo veselim.
Torej ste še žurer?
To nikoli nisem bil. Gre bolj za druženje, kjer se malo popije, poje, srečaš ljudi, ki jih ne vidiš vse leto. Zabava, na kateri se lahko pogovarjam brez preglasne glasbe, je po moji meri. Rad srečam ljudi, s katerimi si imam kaj povedati, sploh z glasbeniki, ki jih imam rad.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
