Zdravniki na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana so mu predlagali tri rešitve, izbral je najbolj drastično – odstranitev noge, saj je ta obenem pomenila tudi najmanjšo nevarnost za ponovitev bolezni. Za marsikoga bi bil to hud udarec, za Jana pa je bila to obljuba življenja. Hitro se je privadil hoje s protezo, na največjem slovenskem tekaškem prazniku pa mu bodo predstavniki društva Zlata pentljica izročili športno protezo, s katero bo lahko skoraj tako aktiven kot pred diagnozo.
Kljub vsemu, kar mu je namenila usoda, poskuša Jan živeti kot vsi drugi in je vsestransko aktiven. Zato sva se tudi malce lovila za tale članek. Najprej je bil s sošolci na maturantskem izletu v Nici in Monaku, nato se je kot posebni gost sprehodil po modni brvi Ljubljanskega tedna mode, medtem ko prebirate tele vrstice, pa je že na evropskem prvenstvu sedečih odbojkarjev, ki so ga nedavno vzeli v ekipo. »Hvaležen sem, da se je vse razpletlo, kot se je. Seveda ni bilo preprosto, a res nisem nikoli pomislil, da bi obupal, temveč sem se za ozdravitev trudil storiti vse, kar je v moji moči,« skromno pove simpatični Jan. Pri tem je imel seveda vso podporo staršev Romana in Goge ter tri leta starejšega brata Troya, ki študira medicino.
»Do šestnajstega leta sem imel čisto običajno življenje. Presežek energije sem usmerjal v različne športe. Treniral sem atletiko, košarko in karate, zdaj pa sem navdušen tudi nad fitnesom,« razlaga mlajši sin legendarnega celjskega fotografa in glasbenika Romana Fonde, v katerega studiu že desetletja nastajajo dobre portretne in druge fotografije, v zadnjih letih pa tudi videoprodukcija. Jan je tako rekoč odrasel v fotografskem ateljeju, kamor je hodil k staršem vsak dan po šoli. Opazoval ju je pri delu in srečeval nadvse zanimive ljudi, ki so prihajali na fotografiranje. V ateljeju je tudi naredil domačo nalogo, včasih pa si je čas krajšal z igranjem igric. Ko je malo zrasel, je z veseljem priskočil na pomoč in si tako služil žepnino. To delo je tudi odločilno vplivalo na njegovo izbiro nadaljnje poti. Vpisal se je na srednjo medijsko šolo in užival tako v njej kot zunaj nje. Z užitkom je obiskoval glasbeno šolo, smer klarinet, ter muziciral z očetom, dirigentom big banda Žabe, in bratom, ki obožuje saksofon.
Usodna diagnoza
Oktobra 2021 je bil star šestnajst let in brezskrben dijak drugega letnika. Neki večer, bil je ravno zunaj s prijateljico, ga je začelo boleti v levem gležnju. Mislil je, da je to zaradi tesnih čevljev, in bolečini ni pripisoval večjega pomena, temveč je šel na brezskrbne počitnice. Ker pa bolečina ni hotela izzveneti, je šel k zdravniku. Ta ga je poslal na rentgen in na sliki se je videla razmazana bula, a nihče ni vedel, kaj bi lahko bila. Namestili so mu povoj in ga poslali domov. Ker ga je še vedno bolelo, so z družino začeli sami raziskovati. Domneval je tudi, da bi bila bula lahko posledica udarca z električnim skirojem. Vozili so ga k različnim zdravnikom, vsak je dejal, da verjetno ni nič, da gre za kalcifikacijo hematoma. Po treh mesecih so sklenili narediti biopsijo. Sledil je šok, saj je imel v nogi tumor, polovica bule je bila rakasta, polovica pa nekrozna. Naredili so še eno biopsijo, tkivo so poslali v Ameriko, v Boston, in tam so ugotovili, da gre za površinski osteosarkom visokega gradusa, ki se mu po domače reče kostni rak.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
