Pred dobrimi petimi leti je postal svetovni prvak v dvovprežni maratonski vožnji z njimi. Uspešno niza tudi druga mednarodna odličja, pokale in laskave naslove. Prepričan je, da mu brez spodbude in podpore družine, s katero živi in dela v Poviru pri Sežani, to ne bi uspevalo. Prav v tem kraju, kjer sobivajo s prelepo kraško naravo, njegova družina že tri desetletja koplje kraški apnenec repen.
»Na naši domačiji so bili konji tradicija. Po očetovih pripovedih je bil praded furman, službeno je bil s konji povezan tudi dedek. Ko sem imel šest let, si je moj oče kupil konja za rekreacijo. S sestro Niko sva začela jahati, zato je bilo treba vzrediti več konjev. Ko smo imeli vsak svojega, je bilo včasih prav pravljično, ko smo skupaj jezdili. Tako smo se kot družina zelo povezali. Oče je imel kobilo slovenske toplokrvne pasme in bil dokaj uspešen v reji, saj so žrebeta iz našega hleva osvojila prvo in drugo mesto na ocenjevanju. Takrat doma še nismo imeli lipicancev, vendar pa nas je oče vozil jezdit v Lipico, k po mojem mnenju najboljšem slovenskem jahaču Alojzu Lahu, ki je osvojil veliko odličij po Evropi in pred desetletji celo nastopil na olimpijskih igrah. Ko sem leta 2007 s sedla presedel na kočijo, sem začutil, da je za ta šport potreben vzdržljiv konj z veliko volje za delo. Takrat je vstopil v moje življenje lipicanec. Mislim, da sva si podobna,« pravi Miha Tavčar, diplomirani inženir rudarstva in geotehnologije ter direktor Kamnoseštva Tavčar. V uspešni športni karieri je bil doslej že večkrat državni prvak v vožnji eno- in dvovpreg. Leta 2017 je v Lipici postal tudi svetovni prvak v dvovprežni maratonski vožnji z lipicanci.
Večno hvaležen ženi
V domačem Povirju pri Sežani sta si z ženo Tajo, učiteljico angleškega jezika in joge, ustvarila dom ter družino. Mnogo raje kot mestni vrvež imajo mir in naravo. »Zame je bilo to logično, saj imamo na dvorišču poleg hiše hlev s konji, kraško hišico, namenjeno turizmu, nedaleč stran pa kamnolom in kamnoseško delavnico. Ženi bom za odločitev, da smo si življenje uredili tu, v Povirju, verjetno večno hvaležen. Tudi ona zelo uživa v tem okolju. Tu si je ustvarila svoj studio za jogo in veliko dejavnosti, ki jo izpolnjujejo ter osrečujejo. Skupno življenje naju je obdarilo s tremi čudovitimi otroki, tremi različnimi značaji, ki me znajo kdaj tudi razjeziti, a me veliko naučijo. Navsezadnje so otroci naše ogledalo in imam jih neizmerno rad.«
Usodni kamen
Že pred časom je prevzel vlogo direktorja v družinskem kamnoseškem podjetju, ki sta ga pred 30 leti ustanovila njegova starša. Nedaleč od njihove domačije še danes kopljejo apnenec repen. »Težko rečem, ali je moja pot posledica kamna ali starševskega truda, ki sta ga namenila temu poslu. Mislim, da obojega! Verjetno bi podobno povedala moja sestra Nika, ki je desna roka v našem družinskem podjetju. Povirski apnenec repen je res edinstven na svetu, zato je tudi povpraševanje po njem veliko. Je kot biser, saj je izplen blokov iz kamnoloma Povir zelo majhen in ravno zato je pridobivanje v takem okolju zelo zanimivo, vendar velikokrat težko. Spoštujem svoje delo. Kamnarstvo je na Krasu močna kulturna in naravna dediščina. Menim, da bi morali vsi Kraševci temu posvečati več pozornosti. Vse to so razlogi, da ostajam v tem poslu.«
V katerem, mimogrede, opravlja vsa dela. »Vsak direktor mora poznati in biti del celotnega delovnega procesa od začetka do konca. Zato me lahko vidite tudi v delavski obleki na bagru in v pisarni na sestanku. To sem jaz, rad sodelujem z vsemi, sodelavci, strankami in prodajalci. Od vsakega se je mogoče nekaj naučiti. Še vedno se učim in zavedam, da nikoli ne bom vedel vsega.«
Samo, eden in edini
Ob tem družinskem poslu je torej že dolgo povezano s konji. Posebej ponosen je na svoje graciozne in temperamentne lepotce, lipicance, s katerimi zelo uspešno tekmuje v vožnji vpreg, osvaja odličja in naslove. »V domačem hlevu imamo danes štiri lipicance in sinovega ponija. Žal mi je, da noben izmed naših lipicancev ne izhaja iz kobilarne Lipica. Očetov je lipiškega porekla, Conversano Wera, z veliko odličji, ki smo jih skupaj dosegli, vendar pa je že starejši in ga imamo samo za rekreativne namene. Trenutno imam s kobilarno Lipica pogodbo za tekmovanja. Na žalost v zadnjih letih v lipiški kobilarni nisem uspel kupiti primernega konja za svojo ekipo. Želim pa voziti lipicance iz te kobilarne, saj ima najboljšo rejo lipicancev na svetu in tudi na tekmovanjih si želim predstavljati, ponesti v svet nekaj našega, kraškega. Z dvema lipicancema, ki sta bila vzrejena v Lipici, žal je eden pokojen, drugi pa upokojen, sem doslej dosegel največ, to je zmago na svetovnem prvenstvu v Lipici leta 2017. To sta bila lipicanca z vzdevkoma Samo in Vero, ki so ju poznali mnogi. Izguba Sama je v meni pustila veliko žalosti. Priznam, da še danes iščem občutke, ki mi jih je vzbujal ta konj.«
