Osebni arhiv

Po dvaindvajsetih letih prizadevanj, da bi postala mamica in očka, se jima je vroča želja izpolnila, ko sta že skorajda vrgla puško v koruzo. Dobila sta malo Bogdano, ki je danes seveda središče njunega življenja, vse je podrejeno njej. »Ona je najina mala princeska,« pravita. »Že sedaj je razvajena. Samo malo zastoka, pa jo že vzameva v naročje,« žareče pove Sonja, katere srečni nasmeh na ustnicah ne zamre ves čas najinega pogovora, kot da še danes ne more verjeti, da so sanje postale resničnost, za kar je neskončno hvaležna osebju iz bolnišnice Acibadem Sistina v Skopju.

»Ravno imam na obisku sorodnike z Vrhnike,« je veselo povedala Sonja, ko sva se slišali. Prišli so pogledat dojenčico, je pojasnila in dodala, da je, preden se je poročila, tudi sama eno leto živela in delala v Sloveniji. Z Markom sta se spoznala preko prijateljev. Hitro sta drug v drugem spoznala sorodno dušo, zato jo je že na petem zmenku zaprosil za roko in dva meseca po prvem srečanju sta postala mož in žena. Preselila sta se v veliko hišo in kot mnogi pari upala, da bo v njej kmalu začel odmevati otroški jok, še več, želela sta si polno hišo otrok.

· Odnosi

Izzivi za tiste, ki matere postanejo po tridesetem letu

A kmalu je prišlo prvo razočaranje. Po enajstih tednih nosečnosti je spontano splavila. V naslednjih letih je doživela še sedem spontanih splavov, nosečnost pa se ni zgodila niti v dveh inseminacijah, se žalostno spominja let grenkobe, upanja in nenehnega razočaranja. Nikoli ji niso povedali, kaj je vzrok, da ne more obdržati ploda. »Vrteli smo se v krogu.« Prav tako ji nikoli niso predlagali zunajtelesne oploditve. Vmes sta se z Markom znašla še v finančni krizi, saj sta obiskovala plačljive zasebne klinike.

Osebni arhiv

Nikoli ni izgubila upanja

A Sonja je od nekdaj sanjala, da bo postala mamica, globoko v sebi je čutila, da nekje nanjo čaka malo bitje, pa čeprav se ji je z leti ta možnost čedalje bolj oddaljevala. »Midva obožujeva otroke. Razvajala sva sosedove, tudi v sorodstvu imamo veliko majhnih otrok, zato je še bolj čudno in nenavadno, da nimaš svojih.« Preden sta izvedela za kliniko v Makedoniji, kjer nimajo starostne omejitve za postopke zunajtelesne oploditve, sta poskušala tudi v Srbiji, a tam sta bila zaradi svoje starosti za vse postopke na žalost že prepozna. Zdravniki so Sonji vseskozi govorili, da je z njo vse v redu, jo bodrili, da saj bo, samo potrpežljiva mora biti, a tistega plusa na testu za nosečnost ni in ni bilo in bolečina je bila vedno večja. Nekateri so jima predlagali, naj poskusita v tujini, kjer pa so cene za njun žep previsoke.

Ponovno upanje

Pri petdesetih je Sonja prišla v menopavzo in z njo je svoje sanje pokopala. Dokler ju ni prijateljica Zdenka, mama štirih otrok in tudi že babica, ponovno opogumila in ju spodbudila, naj poskusita še z zunajtelesno oploditvijo. Vsaj enkrat poskusita, jima je dejala, ker je vedela, da bi Sirotićeva dala vse na svetu, samo da bi nekoč lahko k sebi privila svojega otročička. Ginekologinja dr. Ana Jeremić z beograjske ginekološke kinike Narodni Front, med drugim je nekaj časa delala tudi v Skopju, ju je nazadnje napotila na kliniko Acibadem Sistina v Skopju, kjer je lani rodila sina najstarejša Makedonka – pri enainšestdesetih letih po sedemintridesetih letih zakona.

Sonja torej ne bi bila najstarejša mamica v regiji, je pa ena najstarejših. Opogumljena s tem podatkom sta z Markom še zadnjič poskusila srečo. Obiskala sta dr. Mladena Ristovskega, ta je bil zadovoljen z rezultati Sonjinih zdravstvenih preiskav in zakonca iz Črne gore sta bila presrečna, ko sta izvedela, da so odobrili zunajtelesno oploditev, našli darovalko jajčnih celic, medtem ko so semenčice Markove, in da Sonja torej lahko začne s hormonsko terapijo. Pred leti je sicer imela nekaj zdravstvenih težav, vsaj osemnajst kilogramov več in povišan sladkor, a je s terapijo shujšala in tako znižala raven sladkorja, da je danes brez tablet.

Osebni arhiv

Končno noseča! 

Prvi transfer zarodka je bil načrtovan 10. maja lani, a zaradi manjšega posega pri Sonji, ki je bil posledica hormonske terapije, so ga prestavili na 27. julij. Zunajtelesna oploditev je bila uspešna že v prvem poskusu. »Ko sem dobila potrjeno, da sem resnično noseča, sem jokala od sreče, plesala, skakala, objemala in poljubljala moža. Sploh ne vem, kaj vse sem počela,« je v smehu opisala, kako je bila vsa opita od neizmerne sreče. Komaj je zdržala do prvega ultrazvoka v avgustu, ko je svojo pikico prvič videla. 

Tudi njen 69-letni mož Marko ni skrival veselja. Po tistem nista mogla biti več tiho, o srečnem dogodku sta začela obveščati sorodnike in prijatelje. Ko sta v tretjem mesecu nosečnosti dobila nazaj še brezhibni genetski test in izvedela, da bosta dobila deklico, je bila meja za njiju samo še nebo. O njiju so pisali časopisi, poročali mediji iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Zato sta bila izpostavljena številnim komentarjem.

Večina ljudi jima je privoščila, se z njima veselila. A zaradi poznih let, v katerih naj bi postala starša, je bilo tudi kar nekaj negativnih in zelo nesramnih komentarjev, vendar sta dejala, da se nanje ne bosta ozirala. Sreča je prevelika, da bi jima moglo karkoli do živega. »Zahvaljujeva se za vse komentarje, dobre in slabe – tisti, ki nama ne privoščijo, naj najprej pometejo pred svojim pragom,« je bila odločna Sonja. »Če bi jih poslušala, ne bi prišla do želenega cilja. Srečna sva, zadovoljna, izpolnjena. Danes imava polne roke dela. Nameravava še dolgo ostati živa in zdrava, že sedaj pa se počutiva veliko veliko mlajša,« je sporočila vsem dvomljivcem. Sicer pa na družbenih omrežjih uživata veliko podporo sorodnikov, prijateljev, sosedov.

Osebni arhiv

Končno trije

Do osmega meseca je imela lepo nosečnost. Neverjetno je bilo čutiti otrokove prve premike, od čisto nežnega začetnega prhutanja, kot bi čutila metuljeva krila, do močnejšega brcanja. »Tako, kot je bila aktivna v trebuhu, je Bogdana aktivna še danes,« se je smejala. Sicer pa je bila vso nosečnost sproščena, srečna, zadovoljna, družila se je s pozitivnimi ljudmi, hodila z možem na večerje in uživala ob prijetni glasbi. Mož jo je nosil po rokah in skrbel zanjo kot za princeso.

Dvajset dni pred dekličinim rojstvom sta nakupila osnovne potrebščine za dojenčka. Ni bilo treba dolgo čakati, saj se ji je v osmem mesecu nosečnosti povišal krvni tlak, zato je zadnjih osemnajst dni pred porodom preživela v porodnišnici. Bogdana se je rodila v 34. tednu s carskim rezom. Ker je bila Sonja med posegom v popolni anesteziji, je hčerkico prvi videl očka.

»Zapelo mu je srce, on še vedno leti,« je povedala Sonja, ki je svojo deklico videla, ko je bila že okopana in oblečena. »Dva kilograma in 50 gramov je imela, joj, kako je bila majhna, njena pest je bila kot moj noht. Zdela se mi je kot lutka iz porcelana, tako krhka,« se je ljubeče spominjala prvih trenutkov. »Ko sem jo prvič vzela v naročje, sem jokala kot dež. Nisem mogla verjeti, da je to res moja hčerka, da ne sanjam!«

· Zastareli miti

Se strinjate: dojenčka bi morali pustiti jokati

Življenje se vrti okoli dojenčice

Po treh tednih so se domov vrnili kot družina. Pričakali so jih sorodniki in jim izrekli dobrodošlico. »Naše življenje je že tri mesece, odkar imamo Bogdano, eno samo slavje.« Ves njun svet se vrti okoli dojenčice. Oba starša se ji ves čas posvečata. Marko je namreč že upokojen, Sonja pa je bila od zunajtelesne oploditve do konca nosečnosti na bolniški, zdaj pa je na zasluženi porodniški. Še nekaj let službe ima, ampak vmes se bosta mogoče odločila še za enega otročička, saj so jima ostali še trije zarodki, nam je povedala.

Delo si vseskozi delita, tudi nočno vstajanje, enkrat jo nahrani eden, drugič drugi. Vendar v zadnjih nočeh spi že po pet ur skupaj, jo je pohvalila. »Jaz jo preoblačim, rada se vozi, očka jo ves čas nosi in ji poje, nič čudnega, da ga že sedaj obožuje, skupaj jo kopava, in to je najlepši del dneva. Rada se kopa in neizmerno ji prija, ko jo namaževa s kremico. Zdaj ima že šest kilogramov, in ko smo bili na zadnji kontroli pri pediatrinji, je bila ta zelo zadovoljna z njenim napredkom. Mala je krepka, zadovoljna, kar naprej se smeji. A kadar je lačna, je tako glasna, da morava z njeno stekleničko zelo pohiteti,« je ljubeče pogledala svojo hčerko.

Čudeži se dogajajo, je prepričana. »Pomembno je, da verjamete v to, kar počnete. Če ne verjamete, je vse zaman,« pa nam je položil  na srce njen mož. Dokaz je vsekakor mala Bogdana. Od Boga dana!