Naravo ima preprosto rad. Včasih ga zagrabi in kar hodi in hodi, hodi dobesedno za nosom od šest do osem ur ter nato z nenadejanega cilja pokliče, naj ga pride nekdo iskat.
»V naravo grem, da se vrnem v svoje sanje, narava je moj prvi stik z emocijami, je nekaj, kar je bilo lepo že v mojem otroštvu,« začne razlago o tem, da je narava statična komponenta našega življenja. Dinamične spremenljivke – od gospodarskih do političnih razmer – mu gredo silovito na jetra. V naravi se zaveda svojega bivanja, in kadar je v službi, je edino, kar ga žene naprej, misel, da se bo lahko po opravljenem delu vrnil v naravo. Ta se mu zdi resnično lepa in mogočna še posebej takrat, ko jo gleda iz letala na taki višini, da ljudi ni več mogoče uzreti. 
Med vsakodnevnimi sprehodi med trdnimi debli in pod šumečimi krošnjami se v njegovih mislih dogaja marsikaj. »V naravi najdeš tisto, kar nosiš s sabo. Soočiš se z vsem svojim bitjem, s svojo kapaciteto. In če nič nimaš, potem v naravi marsičesa ne vidiš. Potem narava ni zanimiva. Če pa nosiš v sebi različna sporočila, je narava najlepši prostor za analizo, ki traja iz dneva v dan. Resnici na ljubo v tem pogovoru s samim seboj ne odkriješ nič novega – je preprosta psihična in fizična relaksacija,« pravi Sašo in nas že v naslednjem hipu preseneti s stvarno sliko narave. »Zelo lepo je videti, ko se drevo zamaje pa z njega poleti lišček.  Ampak ta ptiček je pravkar pojedel črva! Prijetno je iz daljave opazovati srnico v vsej njeni lepoti, ampak ona se boji za svoje življenje. Vidimo zajčke in si rečemo: o kako lepo, zajčki skačejo! Vendar se borijo za preživetje! Narava je prostor, kjer je vsaka substanca živega bivanja smrtno ogrožena. In če sprejmeš to, lažje prebrodiš tudi dogajanje v gospodarsko-politični sferi.«

Narava ga ohladi
Če svojega uma ne bi ohladil v naravi, bi ga nepravilnosti in krivice v današnji družbi pripravile do zelo nasilnih dejanj. Prav tako je ponosen, da mu je na pragu petdesetih narava odkrila fantastično misel. »Ko se sprijazniš in dojameš, da si minljiv, ko se sprijazniš in dojameš, da si v letih, in ko se sprijazniš, da so stvari pač take, kot so, si samemu sebi podaril še eno življenje, še eno mladost,« zatrdi resno. Iz življenja izlušči tisto, kar je lepo, in pusti vse slabo. V sebi čuti prenovo in počuti se bolje, kot se je pred enim letom.
Prav tako se je zavestno odločil, da je najvišje na njegovi prioritetni lestvici prosti čas. »Lahko bi ves dan delal, sodeloval pri mnogih projektih, služil dobre honorarje, ampak sem se zamislil prav med prebiranjem Jane, v kateri je nekdanji premier Janez Janša povedal, da je v življenju zamudil vsaj 2000 sončnih vzhodov in zahodov. Takrat sem si rekel: vidiš, jaz sem si pa vse te sončne vzhode in zahode privoščil!« res zadovoljno prida. Če se obeta lep dan, z lepim sončnim vzhodom, in vse žvrgoli ter vrvi od življenja, ni sile, ki bi ga odvrnila od doživljanja te lepote. 
Tehtanje med materializmom in prostim časom se mu zdi pomembna komponenta življenja. Oboje je za mladega človeka zelo mamljivo in Sašo se spomni, da je bil na začetku svojega samostojnega življenja zelo reven. Tudi tako želena potovanja po deželah, ki jih je občudoval v televizijskih potopisih, so bila zanj nedosegljiva. Za več svobode se je celo odpovedal višjemu dohodku in še približno pred šestimi leti dobival pripravniško plačo. 

Življenje nad oblaki
Še raje kot pohajkovanje po gozdu ima rajske plaže. Sašo je resničen poznavalec in ljubitelj plaž. »Saj v gozdu samem ni tako lepo – lepo je gledati v gozd. V gozdu ni nobenega razgleda, lahko je temačno in poleti celo soparno. Najlepše je biti ob gozdu, na jasi, in gledati vanj.« Po drugi strani pa se mu zdi nekaj najlepšega na svetu plaža, stik kopnega z morjem. Ne strinja se z nekaterimi, ki pravijo, da so to kičaste scene. »Turkizno morje – mmmm, to je lepo! To je zame najlepši pogled na svetu. Lahko mi stokrat rečejo, da je kičasto, vendar me ne bodo prepričali,« nam razkrije svojo resnično strast.
Lepoti valov in peska se ne more upreti, tako da ga na takih počitnicah ves dan ni mogoče dobiti iz vode. Čeprav ga koža že močno peče in mu grozijo sončne opekline, ne more iz vode. Obvlada imena vseh rib, ki jih opazuje med potapljanjem z dihalko in masko, ko se na dah potopi do šest metrov globoko. Je zelo dober plavalec, kar potrjuje njegovo nekdanje delo – štiri leta je bil kopališki mojster.
Neizmerno rad potuje in čisto oživi, kadar se lahko pogovarja o zanimivih krajih. Potovanja se mu zdijo edini pravi smisel v življenju. Ni mu mar za avto ne za obleke, še manj za nakit in lepotne obrede. Visoko na njegovi lestvici vrednot najdemo tudi doživljanje lepih juter. Zato je ob kupovanju hiše postavil pogoj, da mora biti tako visoko, da do nje ne bo segla ljubljanska megla. Na kraljevskih 580 metrih nadmorske višine se prebuja v sončna jutra in opazuje oblake pod sabo. To je življenje!