Tam, kjer je lani v Savi nesrečno utonilo trinajst ljudi, stoji spominsko obeležje, ljudje prižigajo sveče in v vodo še vedno pade kakšna solza. Toda reka, ki mirno teče mimo, se pretvarja, da ji ni mar.

Ona je svoj visoki davek že iztržila. Na najbolj grd način je ljudem pokazala, da potrebuje in zahteva njihovo spoštovanje. Tega si je tudi izborila, pravijo tamkajšnji prebivalci, čeprav se gradnja hidroelektrarne nadaljuje. Kamniti spomin na umrle zdaj stoji sredi gradbišča, na katerem odločno ropotajo stroji.  Toda ko bodo gradbena dela končana, bo tam začel nastajati park, ki bo ublažil in zakril rane, ki so jih ljudje zadali reki. In vsaj malo tudi rane, ki jih je reka zadala njim.

Sevniška občina ima 18 tisoč prebivalcev. Najbrž med njimi ni človeka, ki ga ne bi tako ali drugače prizadela lanska tragedija na Blanci. Bilo je hudo, zares hudo. Sevnica in okoliški kraji so bili polni žalosti, praznine, obupa; pa tudi grenkobe, očitkov, obsojanja in iskanja krivca. Nekdo mora biti kriv! Tako si ljudje pač lajšamo trpljenje. Tako, da iščemo odgovore, ki jih na žalost ni.

                                                                        Več v Jani št. 28, 14. 7. 2009