Pretresljiva izpoved operne zvezde

Čas branja 3 min.

Pretresljiva izpoved operne zvezde

Lidija Jež

3. 9. 2014, 07.00

Posodobljeno

09. 08. 2017 · 09:57

Deli članek

Facebook

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Velikost pisave

Manjša

Večja

Sarajevo in Slovenija, glasba in begunstvo, ljubezen Muslimanke in Srba ter sinček Ian. Ko je mislila, da se življenje z veliko začetnico šele začenja, pa je v prsih otipala bulico ...

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Aida Čorbadžić, 38-letna solistka sarajevske Opere, pravi, da jo Slovenija vedno sprejme v njenih najusodnejših obdobjih.

Čustvenost s pridihom erotike. »Sopranistka Aida Čorbadžić se je predstavila kot pevka zanesljive vokalne tehnike, z natančnimi atakami v visokih tonih in zglajenimi koloraturnimi prehodi, polnostjo glasu in čustvenostjo, v kateri je bilo čutiti pridih zmerne erotike …« ( iz kritike Pogled – junij 2014). Poslušali smo jo v uvodnem delu letošnjega Festivala Ljubljana – v Carmini Burani. S tem delom je nastopala že marsikje, večer pred Ljubljano tudi v Trstu. Okoli deset tisoč obiskovalcev je ploskalo nastopajočim in jih v špalirju pospremilo z odra. »Bilo je čudovito, toda jagoda na torti je bila Ljubljana. Zelo rada se vračam sem; Slovenija me sprejema v vseh mojih najusodnejših časih.« Tudi tokrat, saj je pela pod močnimi antibiotiki, ki jih uživa že od aprila, ker so se jipo operaciji na prsih začela ponavljati vnetja. Septembra jo čaka še ena operacija in ne ve, ali bo lahko »ohranila« vsaj umetni dojki ali bo za njeno zdravje bolje, da bo brez njih. Govori o sprejemanju bolezni, o čustvih mlade ženske, ko izgublja »zunanje ženske atribute«. Toda njena ženstvenost ni zato nič manjša; prej nasprotno. Ničesar ne skriva, se ne spreneveda: »Imela sem šest kemoterapij in seveda sem bila brez las; nato pa so mi morali odstraniti še obe dojki. Dan, preden sem odšla v bolnišnico na to operacijo, sem stala pred ogledalom in se ogledovala; od gole glave, preko dojk do pasu. In nenadoma sem se sama sebi zazdela lepa … Nikoli prej se nisem videla tako; na sebi in v sebi sem vedno videla in celo iskala napake, pomanjkljivosti … Takrat pa je bilo povsem drugače – sama sebi sem se čudila, kako to, da se že prej nisem videla v tako lepi luči.«

Begunka, ki se je počutila slovensko. Kot begunka je z mamo in mlajšim bratom prišla k teti v Slovenijo (oče je šel na fronto in bil tudi ranjen). »Dvanajst beguncev nas je bilo na kupu in zato sta mama in teta odšli v Nemčijo, da sta s čiščenjem zaslužili za preživetje vseh nas.« Aida je v Sarajevu hodila v 2. letnik srednje glasbene šole, v Sloveniji pa je bila na začetku za begunce organizirana le osnovna šola. Je pa imela srečo, saj je njen talent hitro odkrila Branka Bukovec, ki je organizirala za begunce v Novem mestu mnoge dejavnosti. Branka je še vedno njen »dobri angel«, zato ne čudi, da ji Aida pravi »moja tretja mama«.

Tako se je vključila v novomeško gimnazijo in nato še v srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, a to je začela v 1. letniku. » Ugotavljam, da vedno znova začenjam na novo; pravzaprav mi kar ne zmanjka novih začetkov.« Za solo petje je imela čudovitega učitelja Markusa Bajuka; sta pa morala biti drug z drugim zelo potrpežljiva. Profesor Bajuk je ves čas živel v Argentini in ob prihodu v Slovenijo je seveda obvladal argentinsko slovenščino, Aida, ki se je naučila pravilno slovenščino, pa ga sprva sploh ni razumela. Pa vendar ima lepe spomine na tiste čase; tudi na begunske vikende, ko je z zborom pela na Vodnikovi domačiji ter osrečevala rojake in sebe. V tem času je njen lepi glas že široko odmeval; pela je tudi v skupini Dertum in z njo posnela album. »Ko sem se vrnila v Sarajevo, sem po Sloveniji hrepenela kot po svojem pravem domu.« Še vedno ima stike s prijateljicami iz najstniških let – tako v Novem mestu kot v Ljubljani.

Vrnitev v Sarajevo in vedno novi začetki. Po štirih letih se je vrnila v Sarajevo in spet je bila na začetku. Kot je bila zgubljena, ko je prišla v Slovenijo, se je čutila izgubljeno tudi ob vrnitvi v Sarajevo; prilagajanje pa je bilo tokrat še mnogo težje – od sestavljanja družine do šole in življenja sploh. Po srednji glasbeni se je vpisala na študij petja, po diplomi dobila službo v Operi in sprva pela v zboru. Hitro pa je postala tudi solistka. Našteva države in mesta, kjer je pela, konstanta pa je London, kamor se vrača vsako leto. Vmes se je slepo zaljubila – v Srba, kar za muslimansko dekle ni bilo preprosto. »Po ločitvi sva se s sinčkom Ianom preselila v drugo stanovanje. Kasneje nisem zmogla stroškov in sem se vrnila k staršem. Še dobro, saj je sledilo obdobje, ki ga sama ne bi zmogla.«