Revija Jana

Piše: Vasja Jager

Dobro se zavedam, kako neprevidno je, kar bom sedaj storil. Že če se ženska spravi razpravljati o gibanju #jaztudi s katerega koli vidika razen izrazito pozitivnega, bo raztrgana na kosce kot izdajalka svojega spola, lahkoživka, ki spi s sovražnikom. Jaz pa nikoli nisem bil ikona feminizma, temveč dni preživljam v koži privilegiranega pripadnika spola, ki je po svoji izkoriščevalski naravi ovil celotno skupnost v dušečo mrežo, imenovano patriarhat. Pa vendar bom spet vtaknil svoj nos tja, kamor menda ne bi smel; naj se mi oprosti, namen ni slab.

Pobuda #jaztudi, ki daje glas žrtvam spolnih, pa tudi drugih zlorab in diskriminacije, je zame nekaj najboljšega, kar se je v zadnjih desetletjih zgodilo naši družbi in je eden ključnih predpogojev za preskok na višjo stopnjo civilizacijskega razvoja. Kot človek in kot novinar sem videl preveč primerov najnizkotnejših zlorab moči, da bi lahko ostal ravnodušen. Je pa nedavno naneslo, da sem lahko na svojo osuplost iz druge roke spremljal krivice, ki so bile pod krinko boja za pravico naložene sicer izpričano pravičnemu in moralnemu človeku. Ki je imel zgolj to smolo, da je na drugi strani stala oseba, ki je za doseganje povsem sebičnih ciljev pripravljena storiti vse – tudi hliniti nedolžno žrtev spolnega nadlegovanja.