Delo na črno za trgovce z ljudmi?

Čas branja 3 min.

Delo na črno za trgovce z ljudmi?

Miša Čermak

11. 11. 2014, 07.30

Posodobljeno

09. 08. 2017 · 09:57

Deli članek

Facebook

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Velikost pisave

Manjša

Večja

Da v Ljubljani beračijo Romuni, Bolgari, tudi Slovaki, je dejstvo, na katero smo se ljudje navadili: vsiljivi se nam zdijo in nadležni, zato se jih otresemo, skomignemo z rameni in gremo s kančkom slabe vesti naprej.

Nekaterih še opazimo ne. Pretresejo nas le še ekstremi: klečanje na tleh, majhni otroci, uboge starke, ljudje na invalidskem vozičku in tisti, ki nas v hitenju uspejo ustaviti in povedati svojo zgodbo. Tudi brez besed. Tega, da gre za trgovino z ljudmi, da so le orodje v rokah šefov, ki jim odvzamejo dokumente in jih prisilijo k beračenju ter jim jemljejo zaslužek, ne izreče nihče. Ne v mikrofon in za javnost. Širi se le od ust do ust. Vsi se zavedajo, da beračenje ni kaznivo, trgovina z ljudmi, ki jo je težko dokazati, pač je. Zato o njej pričajo le skrivoma zašepetane besede, obljuba o molku in žalostne oči.

Da se ne bo pretežko pogovoriti z berači, ki jih srečujemo v Ljubljani, sem menila, ko sva se s fotografom odpravila na ljubljanske ulice: sijalo je sonce, na katerem je beračenje v tem letnem času znosno, točke, na katerih te ljudje v takšni ali drugačni stiski pocukajo za rokav, so znane. Na poti, na kateri jih po navadi skorajda mrgoli, tokrat ni bilo niti enega. Bila sem začudena. Nekoč sem poznala večino beračev v Ljubljani in velik del klošarjev, ki sem jih srečevala in jim stiskala v dlani drobiž, se je gibal po najbolj obljudeni ljubljanski ulici ter na avtobusnih postajah. Zdaj stisnem drobiž v roke le, kadar začutim, kajti moje mesto je preplavljeno z ljudmi, ki beračijo: na nekaj kratkih sto metrih jih običajno srečaš, če je vreme lepo, za prste obeh rok. Tisti dan pa – kot bi se skrili pred nama s fotografom. Ni bilo ne tistih, ki imajo s seboj psička, ki te gane, ali otroka z velikimi očmi. Gospa, ki vse dneve prosi na invalidskem vozičku, se je prikazala le za kratek čas, še človeka, ki prebarvan v bronasto barvo stoji kot kip, in onega, ki kleči na kartonu s sklenjenimi rokami, ni bilo od nikoder. Tistih najagresivnejših, ki ne razumejo besede ne, ki ne želijo kruha, čeprav prosijo zanj, ali pa nabirajo denar »za bolno mamo«, hvala bogu tudi ne. Dobro je vedeti, da je vsiljivo beračenje – z njim nam ljudje, ki prosijo za drobiž, mimogrede naprtijo občutek slabe vesti – pri nas kaznivo: kazen za vsiljivo ali žaljivo beračenje znaša slabih 42 evrov, berač pa lahko za »darilo«, ki ni obdavčljivo, prejme največ do 5000 evrov.

Sočutje je posel. Skoraj sva že obupala, ko so se počasi le začeli kazati na sončku; ta v invalidskem vozičku, oni je nemo sedel in se smehljal, drugi strmel v prazno, toda nobeden med njimi ni v mikrofon v polomljeni mešanici jezikov povedal, da je v beračenje prisiljen, da ima šefa, ki mu pobere zaslužek, da gre skratka za trgovino z ljudmi. Skupni imenovalec vseh, s katerimi sem kadarkoli govorila, so bile žalostne zgodbe o invalidnosti, varčevanju denarja za protezo, o prijaznosti in radodarnosti domačinov, o katerih govorijo tudi mamice z otroki, in pa tudi besede o »šefih«, ki nekatere ljudi prisiljujejo v beračenje, a oni niso med njimi. Slišali pa so za te ljudi, ki naj bi jih bilo v naši prestolnici precej, a oni niso med njimi. Vedo, da takšnim beračem »šefi« vzamejo dokumente, da jim ne morejo pobegniti, in jih na ulice zaradi kontrol policistov spustijo s fotokopiranimi, jih pretepajo, ustrahujejo in jim jemljejo zaslužek. Ali ne zveni podobno kot pred nekaj leti razvpite zgodbe o prostitutkah, uvoženih v Slovenijo? Očitno je, da se z beračenjem splača služiti, sicer trgovcev z ljudmi, ki so težko ulovljivi, saj menjujejo lokacije, ne bi bilo. In ne bi bilo niti takšnih zgodb, ki so jih povedali trije sogovorniki. Da, sočutje gre dobro v promet. Moja dva sogovornika iz Bolgarije, ki se poznata, trdita, da sta v Ljubljani sama in brez šefov. Prvi, da bi si kupil protezo, drugi, ki ima doma majhnega otroka in ženo, da bi lahko živeli: na dan dobita okoli trideset evrov, pravita, polovico porabita za življenje, polovico shranita. Ne en ne drugi ne vesta, kdo trguje z ljudmi, sliši pa se, da je tovrstna trgovina redko kaznovana. Kar je razumljivo, trgovanje z ljudmi je težko dokazati, čeprav so nekaj tujcev že izgnali. Dokler bo sočutje prinašalo dober zaslužek, se bodo berači množili.