Hribčki, dolinice in veliko gozda. Vsak dan imam občutek, da se nekje v telesu kopiči utrujenost, čez noč – čeprav večinoma dobro spim – kar noče oditi. Med hojo pa tudi ni nobenega pravega miru več. Vsako jutro se čudim, od kod vendar se zlivajo na pot te množice peregrinosov. Zbogom tišina, dobrodošla smeh in pesem! Španci ne slovijo zaman kot glasni ljudje. Nima se smisla upirati, kajti če bi se, bi trpela samo jaz, caminarski turisti še vedeli ne bi, da mi gredo na živce, jaz pa bi škripala z zobmi. Tako pa se zlijem z njimi, vsake pol minute pozdravim ali odzdravim ljudem, ki me prehitevajo in – hodim. Priznam, malce sem že naveličana te dnevne rutine, ki je že več kot mesec dni iz dneva v dan enaka. Ja, saj vem, kaj je, v glavi sem že malce doma. Kar nekako ne morem počakati do konca poti. Pa bom morala, saj teleportacije še niso izumili, kar hoditi bom morala do konca.

Kapo dol! Na poti se novice širijo od ust do ust. Če se kaj pomembnega zgodi, te novica zagotovo dohiti. Tako sem izvedela, da sta na poti v tem času umrla dva romarja, Francoz in Italijan. Italijana je zadel infarkt, za vzrok Francozove smrti pa nisem izvedela. Ampak, dragi moji, ne mislite, da vas strašim. Ne, kje pa, saj nas infarkt lahko pokonča tudi doma! Smrt je pač del življenja. Moja nadobudna trinajstletna vnukinja Ema je na vsak način hotela z menoj na pot. Komaj sem ji dopovedala, da to zaradi šole ni mogoče. »Prav, bova pa šli, ko odrastem,« se je vdala v usodo. Da me pa takrat morda ne bo več, ji pravim. V redu, potem bom pa vzela s seboj na pot tvoj pepel in ga malo raztresala po poti.« Strinjala sem se z njo in glej, po Caminu je hodila tudi Danka – jaz je žal nisem srečala, ker je bila dva dni hoje pred menoj. Njeno zgodbo, vredno filmskega scenarija, pa smo poznali vsi: gospa, stara 78 let, je na poti že osmič, enkrat je šla sama, šestkrat pa s svojim možem. Lani je ta umrl. Letos hodi sama, s seboj pa nosi pepel svojega ljubljenega. In ga potrosi po mestih, ki so bila zanju posebna. Ko smo slišali to zgodbo, smo kar obmolknili ... Po Caminu hodijo res posebni ljudje. Srečala sem Italijana, gospoda, starega okoli šestdeset let. Hodi s psom vodnikom, ker je – slep! In vsak dan prehodi približno 30 kilometrov. Neverjetno! Pa Marco, tudi Italijan, star 30 let, ki hodi bos. Ko ga vprašam zakaj, pravi, da za Boga, ker ga ima rad, in za ljudi. Da je to njegov prispevek k boljšemu svetu. In 30-letna Angležinja, ki se vozi po poti s kolesom, ki ga poganja z rokami. Zaradi zelo redke genske bolezni namreč ne more hoditi. Srečala sem tudi mlado, 28-letno Korejko, Giyuri, ki me je ganila v dno srca. Na pot je odšla, ker doma ni več zdržala. Pred dvema mesecema ji je umrl oče, naredil je samomor. »To je grozljivo, v naši kulturi je to nekaj nezaslišanega, zato vsem lažemo, da je očeta zadel infarkt. Predstavljaj si, kako mi je, ko me vsi tolažijo, da če je smrt že morala priti, je dobro, da je oče umrl tako hitro, brez bolečin in trpljenja ...« Nekaj dni po pogrebu očeta ji je umrl tudi fant. To je bilo preveč za mlado Korejko, ki obiskuje psihoterapijo, s pomočjo katere se ji je vrnil spomin iz ranega otroštva, da je bila posiljena. Odšla je na Camino. In pravi, da ji je lažje, ker lahko o teh stvareh govori z ljudmi, ki jih srečuje na poti. Pravi, da so posebni. Ljudje namreč. Se strinjam, Giyuri.

Več v reviji Zarja št., 25. 20. 06. 2017