Jaka Koren

Malo seveda zato, ker je dama v okorelo moškem poklicu; prav gotovo pa tudi zato, ker na račun svojega spola ne pričakuje prav nobenih koncesij. Punčka, ki je veliko šahirala in cele tedne samo brala, je odrasla v brezkompromisno poklicno vohljačico, da se je boji še tako premeteni barabon s prsti v kozarcu marmelade. In koga si je Bernarda od vseh mogočih velikih svetovnih detektivov izbrala za zgled? Sherlocka Holmesa? Hercula Poirota? Gospodično Marple? Dona Johnsona iz serije Miami Vice? Berite naprej!

Prijatelj, ki je velik ljubitelj starih kriminalk, mi je naročil, da vas moram nujno vprašati tole: ko prispete na kraj zločina, ali vam v glavi začne nastajati tisti klasični detektivski monolog? Saj veste, v stilu Perryja Masona ali Phil ipa Marlowa … recimo »Še ena deževna noč v mestu brez ljubezni, samo zlovešče brleče ulične svetilke so mi delale družbo, ko sem zavil na parkirišče Maddisonove vile« in tako naprej …

Haha, kakšno vprašanje! No, na kraju zločina se sicer v glavi marsikaj dogaja, za take monologe pa preprosto ni časa, saj je um mnogo preveč zaposlen z dejstvi primera, ki ga rešuješ. Za filmske scene ni prostora.

Sumil sem, da boste odgovorili nekaj podobnega. Saj zato sem tudi vprašal, da lahko zdaj napeljem na to vprašanje: je v vašem detektivskem poklicu v resnici kar koli, kar bi lahko navdušeno prepoznal ljubitelj klasičnih kriminalk?

Morda to, da med detektivskim delom res spoznaš vse nianse človeških značajev, torej celoten razpon od nizkih strasti do tistih pozitivnejših odtenkov. Mislim, da sem v enajstih letih verjetno videla skoraj vse, kar je na to temo mogoče videti. Obenem pa je ta poklic tudi neprimerno bolj monoton in dolgočasen, kot si ljudje predstavljajo. Nekaj najbolj normalnega je denimo, da moraš po ves teden ali dva preždeti v gozdu in opazovati neko skladišče, zato da končno dočakaš tistih pet minut akcije, ki ti bodo na koncu rešile primer.

Zasledil sem, da je vaš veliki vzor Allan Pinkerton, ustanovitelj najprestižnejše detektivske agencije na svetu. Kako to, da ste si izbrali prav njega? Zakaj ne raje denimo Sherlocka Holmesa?

Za začetek zato, ker je Pinkerton drugače od Sherlocka resnično živel, poleg tega pa je kot detektivke zaposloval ženske, ko v Ameriki še niso imele niti volilne pravice. To priča o zelo samosvojem človeku, ki se ne glede na neodobravanje okolice ni dal odgnati od svoje vizije. To je bil človek, ki je postavil temelje za obveščevalno dejavnost v Ameriki. Za povrh pa je napisal še cel kup vrhunskih knjig.

Težko bi bolje utemeljili svojo izbiro.

Poleg tega je bil tudi velik intuitivec.

Aha, torej nekdo, ki ga pri delu v veliki meri vodi intuicija?

Tako je.

Enako, kot razumem, velja tudi za vas.

Drži, vendar samo pogojno. Seveda moraš imeti izvrsten občutek za ljudi, za razne nianse v njihovem vedenju …, ne smeš se pa na to preveč zanašati. Občutek te namreč zlahka tudi zavede. V našem poslu pa štejejo samo dokazi. Ne morem vendar priti do krivca in mu reči: »Intuicija mi jasno pravi, da ste denar pohopsali vi!« Pri detektivskem delu štejejo izključno fotografije, pričevanja, priznanje – take reči.

Ste se za potrebe poklica izmojstrili v branju govorice telesa?

Sem, tako v teoriji kot v praksi. A tudi to te lahko zavede. Teorija denimo pravi, da ste vi zdajle v strašno obrambnem razpoloženju …

Več v reviji Zarja št., 25. 20. 06. 2017