Ko sva s fotografom že mislila, da sva prišla na cilj, in se po več desetminutni vožnji skozi gozd ustavila na kolovozni poti med dvema zidanicama, sva ugotovila, da je do Kavčičeve domačije še en kos poti do vrha hriba, kjer te na planoti, obkroženi z gozdovi, pričaka raj. Več kot sto let stara obnovljena lesena hiška, ki s svojimi stanovalci danes piše nove zgodbe, obdana s sadovnjaki, skalnatimi osamelci, okoli katerih se bohotijo zaplate dišeče sivke, smilja, ognjiča in drugega cvetja na eni strani, na
Alter
Za nami bodo ostale samo smeti
Ko se je pred desetimi leti tolminski kipar Boštjan Kavčič z družino preselil na prelepo samotno posestvo v vas Rodine v Beli krajini in pognal korenine, se je končno lahko povsem predal svojemu delu. Nerad smeti, zato dela z naravnimi materiali. Svoje stvaritve imenuje organizmi, s katerimi povezuje nebo in zemljo. Medtem ko dela, se povezuje z naravo. »Mnogi mislijo, da v kamnih poskušam oživiti stare mite iz knjig, toda se motijo. Kar delam, živim, vse nastaja na podlagi mojih življenjskih izkušenj, nikomur nič ne verjamem, treba je biti kritičen in ohraniti zdrav razum, kar se lahko zgodi samo, če si v svojem stebru,« pravi. S svojimi deli pa želi na ustvarjalen način dvigovati frekvenco planeta in kolektivne zavesti.
Šimen Zupančič