Zakaj po tragediji tako hitro iščemo krivca?
Tragična nesreča v Ljubljani je odprla tudi vprašanje naših odzivov. Zakaj ob tuji bolečini tako hitro iščemo krivca in kako ostati iskreno sočutni?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Prometna nesreča, v kateri je umrlo mlado dekle, je pretresla veliko ljudi. Odpravljala se je iz šole, voznik avtobusa pa jo je na prehodu za pešce nesrečno spregledal. Ob takšnih novicah nikomur ni zares vseeno, vsakega se vsaj malenkost dotakne. Pred očmi se nehote pojavi misel na njene starše, družino, sošolce, prijatelje, na vse, ki so jo še tisto jutro videli kot del svojega vsakdana. V takem trenutku pravzaprav ni veliko pametnega za povedati. Lahko samo začutimo težo tega, kar se je zgodilo. In jo skušamo sočutno predelati v tišini.
A družba danes pogosto ne zna več dolgo ostati tiho. Še preden se šok prevesi v žalost, se že začnejo komentarji. Mladi so grozni, ne gledajo na cesto, zanimajo jih le telefoni. Vozniki avtobusov vozijo prehitro. Ljudje so neodgovorni. Kdo je imel zeleno luč, kdo bi moral bolj paziti, kdo je kriv, kdo bi moral ravnati drugače … Ob vsem tem pa še poročanje o dogajanju z mesta nesreče. Pasenje zijal, snemanje prizorišča, slišati je bilo celo smeh mimoidočih. Le kaj se dogaja z nami, da smo tako brezčutni? Pa gre res za brezčutnost? Obstaja tudi psihološka razlaga, zakaj ob tuji tragediji pogosto pride do impulza, da moramo okoliščine razložiti, posneti, komentirati, mnogokrat tudi obsoditi.
PREBERITE TUDI:
Ko je bolečina prevelika, začnemo iskati nadzor
Eden najmočnejših človeških odzivov na tragedijo je potreba, da bi jo razumeli, saj nas naključnost straši. Če si priznamo, da se lahko življenje v nekaj sekundah zlomi brez jasnega opozorila, se zamaje občutek varnosti, na katerem vsak dan živimo. Zato um zelo hitro začne iskati razlago, ki bi tragedijo naredila manj naključno.
Če rečemo, da so mladi krivi, ker gledajo v telefon, si ustvarimo občutek, da se nam to ne more zgoditi, če bomo mi ali naši otroci dovolj previdni. Če rečemo, da so vozniki avtobusov nevarni, prestavimo grozo v eno samo skupino ljudi. Če rečemo, da je nekdo moral narediti napako, se za trenutek oddaljimo od misli, da obstajajo dogodki, ki so strašni prav zato, ker jih ni mogoče opredeliti z vzrokom in posledico.
To je povezano s tem, kar psihologija opredeljuje kot potrebo po pravičnem in predvidljivem svetu. Ljudje težko prenašamo občutek, da se hude stvari zgodijo tudi nedolžnim, previdnim, običajnim ljudem na povsem običajen dan. Zato včasih, tudi nevede, začnemo iskati nekaj, kar bi žrtev, okoliščine ali nekoga vpletenega naredilo vsaj delno odgovornega. S tem pravzaprav na nek način zmanjšujemo lastno tesnobo.
Toda cena tega je visoka. Ko prehitro iščemo razlago, lahko izgubimo človeka. Sedemnajstletno dekle postane primer prometne kulture, izhodišče za prepir o mladih, dokaz za našo jezo na voznike, povod za moralno razpravo. V resnici pa je bila najprej in predvsem nekdo. Hči. Sošolka. Prijateljica. Mlada oseba z življenjem, ki se ne bi smelo končati.
Jeza je pogosto lažja od žalosti
Veliko komentarjev po tragedijah ne prihaja iz zlobe, ampak iz nelagodja, ki ga ljudje ne znajo zdržati. Žalost nas naredi mehke, odprte in nemočne. Jeza pa nas hitro postavi nazaj v občutek moči. Ko smo jezni, imamo tarčo. Ko žalujemo, pa nimamo ničesar, česar bi se lahko oprijeli.
Zato se v javnem prostoru po nesrečah pogosto zgodi preskok iz žalosti v ogorčenje. Ogovoriti bolečino je težje kot napisati ogorčen komentar. Predstavljati si starše, ki prejmejo najhujši klic v življenju, je skoraj neznosno. Mnogo lažje je napisati, da so »današnji mladi katastrofa« ali da »vozniki avtobusov vozijo kot norci«. Takšne besede imajo navidezno energijo, v resnici pa nas pogosto samo branijo pred nemočjo.
Tudi vprašanje, zakaj so ljudje na kraju nesreče snemali ali fotografirali, ni preprosto. Del tega je gotovo brutalna posledica kulture, v kateri se je skoraj vse spremenilo v vsebino. Telefon je postal podaljšek roke, kamera pa prvi refleks, še preden sploh lahko presodimo, kaj se dogaja. A ob hudi nesreči to ni nedolžna navada. Žrtev ni prizor in reševanje ni dogodek za omrežja. Tuj najhujši trenutek ni nekaj, kar si smemo prisvojiti, deliti ali uporabiti za lastno vznemirjenje.
Ob tem pa je treba razumeti, da se ljudje v šoku ne vedemo vedno racionalno. Mnogi otrpnejo, nekateri se vedejo neustrezno, morda za koga celo nenavadno. Smeh je lahko posledica tega, da živčni sistem drugače ne zna sprostiti napetosti. Nekateri stojijo, ker ne vedo, kaj bi storili. Nekateri gledajo druge in čakajo, da bo nekdo bolj priseben prevzel odgovornost. To ne opravičuje nečloveškega vedenja, pomaga pa razumeti, da človeški odziv na grozo ni vedno plemenit, jasen in urejen.
Ko je okoli nas veliko ljudi, se odgovornost razprši
Pri nesrečah se pogosto pokaže tudi učinek opazovalca. Če smo sami ob nekom, ki potrebuje pomoč, je občutek odgovornosti veliko bolj neposreden. Če je okoli nas več ljudi, pa se v glavi hitro pojavi tiha predpostavka, da je nekdo drug že poklical pomoč, da kdo drug bolje ve, kaj storiti, da so drugi bolj usposobljeni, bolj pristojni ali bližje.
Tako človeško delovanje je nevarno prav zato, ker ni nujno zavestno. Največkrat ne rečemo hladno: »Ne bom pomagal.« Pogosteje se zgodi nekaj bolj nejasnega: obstanemo, opazujemo, čakamo, iščemo signal pri drugih. Če drugi stojijo, tudi sami dobimo občutek, da morda ne smemo poseči. Če drugi snemajo, se snemanje začne zdeti kot del dogajanja. V skupini se lahko občutek osebne odgovornosti presenetljivo hitro razredči.
Zato je ena najpomembnejših stvari, ki se jih lahko kot družba naučimo, da v kriznem trenutku ne čakamo, da bo odgovornost prevzel nekdo drug. Če nismo usposobljeni za pomoč, lahko še vedno pokličemo 112. Lahko se umaknemo, da ne oviramo reševalcev. Lahko drugim jasno rečemo, naj nehajo snemati. Lahko zaščitimo dostojanstvo žrtve. Lahko naredimo nekaj majhnega, a pravilnega.
Sočutje ni samo občutek, ampak tudi meja, ki jo postavimo sebi
Marsikoga tragični dogodki iskreno prizadenejo. Stisne nas pri srcu, vznemiri nas, zaboli nas misel na tiste, ki so izgubili človeka. A prvi notranji odziv še ne pomeni nujno, da bomo tudi ravnali sočutno. Človek lahko začuti stisko drugega, pa vseeno zdrsne v komentiranje, radovednost, iskanje krivca ali potrebo, da bi dogodek čim prej nekako razložil.
Zato pri takih dogodkih ni ključno samo vprašanje, ali nas je nekaj prizadelo, ampak kaj naredimo s tem občutkom. Nas ustavi ali nas potisne v razpravo? Nas naredi bolj spoštljive ali bolj glasne? Znamo zadržati prvi impulz, če ta v resnici ne služi nikomur drugemu kot naši lastni napetosti?
To je še posebej pomembno v času družbenih omrežij. Danes lahko v nekaj sekundah iz tujega trpljenja naredimo objavo, posnetek, dokaz, razpravo, svoj trenutek moralne vzvišenosti. Vprašanje, ki bi si ga morali postaviti pred vsako reakcijo, pa je zelo preprosto: ali bi to naredil, če bi bila na tleh moja hči, moj sin, moja sestra, moj prijatelj? Bi si želel, da nekdo snema? Bi si želel, da neznanci ugibajo, kaj je naredila narobe? Bi si želel, da se tragedija mojega otroka spremeni v komentarje ljudi, ki ne vedo ničesar o njenem življenju?
Tu se začne zrelost. Ne v tem, da nikoli ne pomislimo narobe in tudi ne v tem, da v nas nikoli ne vznikne jeza, radovednost ali potreba po razlagi. Zrelost se začne v trenutku, ko svoj prvi impulz preverimo. Ko si priznamo, da je v nas lahko tudi nekaj grobega, sebičnega, radovednega, prestrašenega, in se kljub temu odločimo za dostojanstvo.
Nas je lahko sram, da se tako odzovemo?
Sram verjetno ni najbolj konstruktivno čustvo, vsekakor pa je na mestu, da se ob zavedanju lastnih dejanj ustavimo in razmislimo. Ob takšnih dogodkih je težko sprejeti, da nismo vedno tako sočutni, kot bi si želeli biti. Včasih tudi sami najprej pomislimo na krivdo. Tudi sami preberemo več, kot bi bilo treba. Tudi sami odpremo komentarje in začutimo nenavadno privlačnost groze, čeprav nas je hkrati sram. A to ne pomeni, da smo slabi ljudje. Smo le ljudje. Pomembno pa je, da ob tem ohranimo odgovornost.
Jeza nase lahko za trenutek prebudi vest, vendar ni dovolj. Če ostanemo samo pri sramu, se bomo branili, iskali izgovore ali se prepričevali, da bi drugi ravnali še slabše. Bolj koristno je, da iz nelagodja naredimo notranji premik. Ozavestimo svoja dejanja in se z vso odgovornostjo odločimo, da naslednjič ne bomo ravnali več enako.
Ne bomo delili posnetka. Ne bomo ugibali o krivdi, ko ne poznamo dejstev. Ne bomo sodelovali v komentarjih, ki žrtev spreminjajo v primer. Če se bomo znašli na kraju nesreče, bomo najprej preverili, ali je pomoč že poklicana. Če ne moremo pomagati, ne bomo ovirali. Če lahko zaščitimo dostojanstvo žrtev, ga bomo.
Prva reakcija naj ne bo razlaga, ampak spoštovanje. Ne telefon, ampak pomoč. Ne komentar, ampak zadržanost. Ne iskanje krivca, ampak zavest, da je nekje družina, ki se ji je svet ustavil. Ko pride do take tragedije, je smiselno le, da smo preprosto tiho. Ne zato, ker ne bi bilo vprašanj, ampak ker je pred vsakim vprašanjem najprej izguba. In izguba si zasluži tišino.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
