Ali je normalno, da si pri petdesetih želimo isto kot pri dvajsetih?
Pri petdesetih imamo lahko še vedno iste prijatelje, rituale in želje kot pri dvajsetih. Je to znak nezrelosti ali dokaz, da je nekaj v nas ostalo živo?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Marsikdo se sredi življenja zaloti pri vprašanju, ali bi moral biti do zdaj že kaj drugačen človek. Pri petdesetih imamo namreč mnogi lahko še vedno isto družbo, iste petkove večere, enak smisel za humor, podobne želje, iste male rituale in celo isto potrebo po tem, da se kdaj odklopimo na način, ki nas je veselil že pred desetletji. Ob tem pa pride tihi dvom, ali to morda pomeni, da nismo v tem času nič zrasli.
V družbi namreč pogosto obstaja tiho pričakovanje, da mora osebnostna rast izgledati kot velika sprememba. Da mora človek z leti prerasti stare navade, se umiriti, zamenjati družbo, drugače preživljati večere in si želeti bolj »odraslih« stvari. A življenje ni vedno tako linearno. Včasih se razvijamo prav ob ljudeh, ki jih poznamo že dolgo. Isti rituali ne pomenijo nujno ujetosti, ampak pripadnost. In včasih to, da nas pri petdesetih še vedno veselijo podobne stvari kot pri dvajsetih, ne pomeni, da smo ostali na mestu, ampak da smo ohranili stik z delom sebe, ki je bil vedno živ.
Osebnostna rast ne pomeni, da postanemo nekdo drug
Odraslost ni obdobje, v katerem bi se osebnost nehala razvijati. Ljudje se spreminjamo tudi po tridesetem, štiridesetem, petdesetem letu in pozneje. A sprememba ne pomeni, da mora izbrisati vse, kar smo bili prej.
PREBERITE TUDI:
Zrelost ne pomeni nujno, da zamenjamo svoje želje, prijatelje in navade. Bolj kot to zrelost pomeni, da vse to začnemo bolje razumeti. Če smo se pri dvajsetih vsak teden dobivali s prijatelji, ker smo bežali pred občutkom praznine, je to nekaj drugega, kot če se pri petdesetih z njimi dobivamo zato, ker nas ti odnosi resnično veselijo. Navzven je lahko videti enako, notranji razlog pa je povsem drugačen.
Tudi enake navade zato niso same po sebi dokaz nezrelosti. Nezrelost se namreč začne tam, kjer iste stvari ponavljamo le zato, ker drugače ne znamo, ne zmoremo ali se spremembe bojimo.
Ko nas stare navade še vedno podpirajo
Zdrava kontinuiteta pomeni, da nekaj ohranjamo, ker nam še vedno daje veselje, sprostitev ali občutek domačnosti. Dolgoletna družba tako ni nujno znak, da se v življenju nismo premaknili, ampak je prej dokaz, da smo znali ohraniti odnose, ki so prestali različna obdobja življenja.
Včasih je prav to velika vrednost. Da imamo ljudi, ki so nas poznali pred kariero, otroki, ločitvami, selitvami, izgubami in vsemi vlogami, ki smo jih pozneje prevzeli. Ljudi, ob katerih nam ni treba ves čas razlagati, kdo smo, ki poznajo našo zgodovino in nas zato vidijo širše kot tisti, ki so prišli pozneje.
Tudi navade imajo lahko zdravo vlogo. Tedensko druženje, šport, glasba, potovanja, ples, kavice ali večeri s prijatelji so lahko dragocena sidra, ki nam dajejo občutek kontinuitete v življenju, ki se sicer ves čas spreminja.
Človek ne potrebuje nenehne prenove, da bi bil zrel, ampak pogosto potrebuje tudi nekaj, kar ostane.
Kdaj pa se stara navada spremeni v zastoj?
Meja se pokaže pri vprašanju, ali nas določena navada še vedno podpira ali nas omejuje.
Če se z isto družbo dobivamo zato, ker nas ti ljudje še vedno veselijo, ker se ob njih lahko sprostimo in ker imamo občutek povezanosti, je to zdravo. Če pa z njimi vztrajamo samo zato, ker nimamo poguma priznati, da nas pogovori že leta praznijo, da se vedno znova vračamo v iste vloge ali da se ob njih ne moremo pokazati takšni, kot smo danes, je to nekaj drugega.
Podobno je z željami. Ni problem, če si pri petdesetih še vedno želimo zabave, privlačnosti, potovanj, lahkotnosti ali občutka, da smo živi. Problem nastane, če si vse to želimo na način, ki zanika naše sedanje življenje, naše odgovornosti, telo, odnose ali resnične potrebe.
Zastoj se tako najbolj pokaže, če brez starih navad ne moremo več iskreno živeti. Ko jih v resnici ponavljamo iz avtomatizma. Čeprav nas ne veselijo več, jih ne znamo spustiti. Ali pa, ko smo v družbi še vedno “tisti stari jaz”, čeprav smo v sebi že zdavnaj popolnoma drugi.
Odraslost ni odpoved lahkotnosti
Ena od zmot o zrelosti je, da mora človek z leti prerasti vse, kar diši po mladosti. Kot da odraslost pomeni manj smeha, manj spontanosti, manj igre, manj želje po tem, da smo privlačni, zanimivi ali za nekaj ur brez velikih obveznosti. Pa ni tako preprosto.
Zrelost ne pomeni, da nas ne smejo več zanimati druženje, privlačnost, humor, glasba, ples, lep videz ali občutek, da življenje še vedno prinaša svežino. To niso nujno mladostniške želje, so pravzaprav povsem človeške želje.
Razlika je v tem, ali jih živimo zavestno ali kompulzivno. Če se znamo veseliti, ne da bi pred nečim bežali, je to zdrav del življenja. Če potrebujemo stalno dogajanje zato, da ne bi začutili osamljenosti, praznine, strahu pred staranjem ali nezadovoljstva v odnosu, pa se pod navidezno lahkotnostjo lahko skriva nekaj, kar potrebuje pozornost.
Iste stvari, drugačen odnos do njih
Če bi nekoliko poenostavili, bi lahko rekli, da se prava zrelost pokaže predvsem v tem, da do istih stvari razvijemo drugačen odnos.
Pri dvajsetih smo morda družbo potrebovali, da smo se počutili pomembne. Pri petdesetih jo izberemo, ker vemo, kdo nas zares vidi. Pri dvajsetih smo morda želeli biti opaženi. Pri petdesetih si še vedno želimo biti vidni, vendar ne za vsako ceno. Pri dvajsetih smo morda bežali pred tišino. Pri petdesetih jo lahko prenesemo, a se kljub temu radi srečamo z ljudmi, ki nas nasmejijo.
Navzven je lahko veliko podobnega, a znotraj nas je lahko vse drugače.
Prav to je najpomembnejša razlika: osebnostna rast ne pomeni nujno, da spremenimo okus, družbo in navade, ampak jo prepoznamo po tem, da enake stvari ne prihajajo več iz iste potrebe.
Kdaj se je dobro ustaviti in pogledati globlje?
Če nas začne skrbeti, da smo ostali ujeti v stari različici sebe, ni treba takoj zavreči vsega, kar nam je znano. Lahko pa si odgovorimo na nekaj vprašanj.
Ali to, kar počnem, še vedno izbiram ali samo ponavljam?
Ali se po teh druženjih počutim bolj živo ali bolj prazno?
Ali lahko v tej družbi pokažem, kdo sem danes, ali moram igrati sebe izpred dvajsetih let?
Ali me moje navade podpirajo ali mi preprečujejo spremembe, ki jih že dolgo čutim?
Ali si iste stvari želim zato, ker so še vedno moje, ali zato, ker ne vem, kdo bi bil brez njih?
Odgovori na ta vprašanja so pogosto bolj pomembni kot sama navada.
Nismo isti, le nekaj v nas je še vedno živo
Pri petdesetih nam ni treba dokazovati zrelosti tako, da se odpovemo vsemu, kar nas je nekoč veselilo. Če nas določeni ljudje, navade ali želje še vedno iskreno podpirajo, je to lahko dragoceno. Ni vse, kar traja dolgo, znak ujetosti. Nekatere stvari pač trajajo zato, ker so res naše.
Človek ne raste tako, da postane neprepoznaven, ampak predvsem tako, da vedno bolje ve, kaj je v njem resnično, kaj je samo navada in česa se oklepa iz strahu.
Odgovor na vprašanje, ali je normalno, da si pri petdesetih še vedno dovolimo želeti nekaj, kar nas je veselilo pri dvajsetih, je torej: da, vsekakor. Zrelo pa je, da zdaj veliko bolje razumemo, zakaj.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
