Če kot otrok niste slišali »ponosen sem nate«, se to pozna še danes
Če kot otrok niste dostikrat slišali stavka »ponosen sem nate«, to morda pojasni nekaj vaših današnjih občutkov in odzivov. Preverite katere.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Bi zase lahko rekli, da ste v svoji mladosti od odraslih velikokrat slišali, da so ponosni na vas? Ali pa se tega skoraj ne spomnite? Morda se na prvi pogled zdi skoraj nepomembno, a psihologi ugotavljajo, da v resnici ni tako zelo. Še več, prav ta majhen stavek, s katerim so nam naši starši pokazali (ali pa tudi ne), da opazijo in vidijo naša prizadevanja, lahko močno vpliva na to, kako danes doživljamo sebe in odnose.
»Ponosna, ponosen sem nate.« Tak stavek se morda sliši zelo splošen, skoraj vsakdanji. A za otroka ni majhen in nepomemben. Z njim ne dobi le pohvale za neko dejanje, ampak občutek, da je njegova prisotnost dragocena, da trud nekaj pomeni in da ni vreden ljubezni samo takrat, ko je priden, uspešen ali koristen.
PREBERITE TUDI:
Ko tega manjka, otrok pogosto odraste v človeka, ki na zunaj deluje povsem funkcionalno, v sebi pa ostaja lačen potrditve. Ne vedno očitno, celo bolj pogosto se to pokaže skozi odnose, pa pri delu in v tem, kako neusmiljeno govori sam s seboj.
Pohvala ni razvajanje, ampak gradnik notranje varnosti
Marsikateri starš se boji, da bo otroka s pohvalami spremenil v nastopača, ki postane odvisen od aplavza. Nekateri prav zato ob otrokovih prizadevanjih ne želijo pretiravati in se namenoma zadržujejo pri dajanju pohval. Drugi verjamejo, da je otrokova dolžnost, da se potrudi, in zato niti ne razmišljajo o tem, da jih je treba kdaj pohvaliti. Tretji pa so enostavno preveč zatopljeni vase in zato največkrat otrokovih poizkusov, da bi pritegnili pozornost, nikoli ne opazijo.
A otrok za normalen psihološki razvoj potrebuje pohvalo svoji staršev in to tudi kar tako, brez konkretnega razloga. Taka starševska pohvala je pomembna, ker otroku pomaga zgraditi notranji občutek, da je vreden tudi takrat, ko ni popoln. Ko tako otrok dobi neko zdravo potrditev, lažje razvije občutek lastne vrednosti, bolj zaupa odnosom in manj pogosto enači ljubezen z dosežkom.
Seveda ni vse odvisno od samo enega stavka. Nihče ni zaznamovan samo zato, ker doma ni redno poslušal besed »ponosen sem nate«. A kadar je bilo pristnega priznanja malo, se v odraslosti pogosto pokažejo podobni vzorci.
Uspeh težko zares začutijo
Ljudje, ki v otroštvu niso pogosto dobili potrditve, znajo veliko doseči, a si uspeh redko zares dovolijo občutiti. Ko nekaj izpeljejo dobro, ne obstanejo dolgo v zadovoljstvu. Hitro pomislijo, kaj bi lahko naredili bolje, kaj so spregledali, kje še niso dovolj dobri. Kot da notranji glas ne zna reči: »To je bilo dobro, lahko sem ponosen nase,« ampak samo: »Dobro, to si opravil, kaj pa zdaj?«
Pogosto so prestrogi do sebe
Samokritičnost je pri takih ljudeh pogosto zelo močna, saj so se zgodaj naučili, da je treba svojo vrednost nekako upravičiti. Če pohvala ni prihajala od zunaj, so začeli sami sebe gnati naprej z notranjim pritiskom. Ta jih morda dela učinkovite, a tudi izčrpava. V njih je malo notranje nežnosti, veliko pa skrbi, da ne bi kje razočarali.
Težko sprejmejo pohvalo
Ko jih kdo iskreno pohvali, postanejo nemirni. Pohvalo zmanjšajo, jo obrnejo na šalo ali takoj pojasnijo, da ni bilo nič posebnega. To ni lažna skromnost, ampak zadrega. Če človek v otroštvu ni bil vajen, da je nekaj dobrega o njem izrečeno na varen, topel način, zna pohvala v odraslosti zveneti skoraj tuje, kot obleka, ki mu ni čisto prav.
Pretirano iščejo priznanje pri drugih
Ker v sebi nimajo trdnega občutka potrditve, ga pogosto iščejo zunaj sebe. V partnerstvu, pri nadrejenih, med prijatelji, na družbenih omrežjih, v odzivih drugih. Ne zato, ker bi bili površni ali narcistični, ampak ker je lakota po tem, da bi jih nekdo zares videl, stara. Včasih niti sami ne opazijo, kako zelo jih odobritev lahko dvigne in že ena hladna reakcija sesuje.
V odnosih hitro podvomijo vase
Kadar niso deležni jasne potrditve, hitro pomislijo, da so naredili nekaj narobe. Če nekdo z njimi komunicira malce bolj hladno, se umakne ali deluje oddaljeno, se v njih lahko sproži star občutek, da niso dovolj. Namesto da bi neprijetno situacijo razumeli kot nekaj običajnega, jo pogosto doživijo osebno. Njihov živčni sistem je navajen iskati znake zavrnitve.
Težko verjamejo, da so vredni tudi brez dosežkov
To je eden globljih vzorcev. Marsikdo, ki v otroštvu ni bil deležen dovolj priznanja, razvije občutek, da mora biti uporaben, priden, uspešen ali močan, da si zasluži bližino. Počitek zato ni nekaj naravnega, ampak hitro zbudi krivdo. Neaktivnost ni sprostitev, temveč občutek, da zaostajajo. Mir ni varnost, ampak sum, da ne delajo dovolj.
Perfekcionizem jim daje občutek nadzora
Perfekcionizem je pogosto poskus, da bi se zaščitili pred bolečino neodobravanja. Če bo vse brez napake, mogoče tokrat ne bodo kritizirani, spregledani ali razvrednoteni. Težava je v tem, da tak sistem nima konca. Vedno se najde še nekaj, kar bi lahko popravili, izboljšali ali naredili bolj brezhibno. Tako človek ne živi iz ustvarjalnosti, ampak iz napetosti.
Zelo jih prizadene neuspeh
Neuspeh pri njih pogosto ne ostane na ravni dogodka. Ne pomeni le: »Tokrat mi ni uspelo,« ampak hitro zdrsne v občutek: »Z mano nekaj ni v redu.« Ker notranja vrednost ni dovolj zasidrana in napaka ni več samo napaka, pač pa hitro postane dokaz, ki potrdi stari dvom. Zato so lahko ob kritikah ali padcih ti posamezniki močno ranjeni, tudi če tega navzven ne pokažejo.
Pogosto postanejo izjemno sposobni brati druge
Veliko takih odraslih je zelo občutljivih za razpoloženja, napetosti in drobne premike v odnosih. Že kot otroci so se naučili opazovati, kakšna je klima v prostoru, kaj bo nekoga razjezilo, kdaj je bolje utihniti, kdaj se bolj potruditi. Ta sposobnost jim lahko kasneje koristi, saj so empatični in zaznavajo veliko. Hkrati pa jih lahko tudi izčrpava, ker so nenehno usmerjeni navzven in manj v stik s sabo.
Pogrešajo nekaj, česar ne znajo vedno poimenovati
Mnogi odrasli ne bi rekli: »Manjkala mi je pohvala.« Prej bi rekli, da nikoli niso zares sproščeni, da se težko umirijo, da imajo občutek, kot da morajo vedno še nekaj dokazati. V sebi nosijo nejasno praznino, ki ni nujno velika ali dramatična, je pa vztrajna. Kot tih občutek, da jih nekaj pomembnega ni do konca doseglo.
To ni obsodba, ampak vzorec, ki ga je mogoče prepoznati
Pomembno je, da iz takšnih tem ne delamo hitrih sodb o starših ali o sebi. Marsikateri starši svojih otrok niso znali potrjevati, a ne zato, ker jih ne bi imeli radi, temveč predvsem zato, ker pohvale niso bili deležni sami in je zato tudi niso znali izkazovati drugim. Čustvena pismenost se dolgo ni prenašala samoumevno - veliko ljudi je odraslo ob starših, ki so skrbeli, delali, žrtvovali veliko, a toplih besed preprosto niso znali izreči.
Kar je manjkalo, je mogoče začeti graditi tudi pozneje
Dobra novica je, da nas čustveno pomanjkanje iz otroštva ne določi za vedno. To, da kot otrok nismo pogosto slišali potrditve, še ne pomeni, da bomo vse življenje ujeti v isti občutek, da nismo dovolj. Pomeni pa, da bomo morda morali nekaj, kar bi se moralo začeti graditi zelo zgodaj, zavestno graditi pozneje.
Pri tem je lahko v veliko pomoč psihoterapija, saj človeku pomaga prepoznati stare vzorce in razumeti, zakaj ga pohvala spravi v zadrego, zakaj ga kritika tako hitro sesuje ali zakaj se ves čas žene, kot da si mora zaslužiti pravico do miru. Pomagajo pa lahko tudi manjši, vsakdanji koraki, ki se na prvi pogled zdijo skoraj preprosti. Na primer tako, da opazimo svoj trud, pa da si priznamo majhne zmage, da se zvečer ne vprašamo samo, česa nismo naredili, ampak tudi, kaj nam je uspelo. Za nekoga, ki je odraščal brez jasne potrditve, je to lahko veliko več, kot se zdi.
Takšno učenje ni le dvig samozavesti, ampak je počasen popravek starega notranjega občutka, da smo vredni predvsem takrat, ko nekaj dosežemo, ugajamo ali ne povzročamo težav. Ko se začnemo ustavljati ob svojih majhnih uspehih in jih tudi notranje priznavati, pravzaprav gradimo bolj stabilen občutek lastne vrednosti, nekaj, kar nam je morda dolgo manjkalo.
Ob tem imajo pomembno vlogo tudi odnosi v odraslosti. Varen partner, dober prijatelj, nekdo, ki zna biti iskreno spodbuden in dosleden, lahko pomaga, da nove izkušnje počasi zmehčajo stare rane. Ne zato, ker bi moral nekdo drug popraviti vse za nazaj, ampak zato, ker se občutek varnosti in potrditve pogosto celi prav v odnosu.
Morda res nismo odraščali ob besedah, ki bi jih potrebovali, a to še ne pomeni, da jih ne moremo začeti slišati zdaj. Včasih je pomemben premik že to, da si po dolgem času priznamo nekaj tako preprostega, kot je to, da smo uspešno zdržali dan. Trudimo se. Rastemo. In ja, lahko smo ponosni nase.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
