Ste prvi otrok v družini? Zato od sebe toliko pričakujete
Prvi otrok v družini pogosto odrašča z več odgovornosti in pričakovanji. Preverite, kako to vpliva na vašo samozavest, meje in odnose v odraslosti.
Ste se kdaj spraševali, zakaj ste tako drugačni od svojih drugih sorojencev? Sploh, če ste prvi otrok v družini, zagotovo opažate razliko. Prvi otrok odrašča še v dvoje s staršema. Vsa pozornost, vsa pričakovanja, vsa negotovost prvega starševstva so usmerjeni vanj. Ko pride drugi otrok, pa se dinamika spremeni in najstarejši to začuti.
PREBERITE TUDI:
Zbudi se malo ljubosumja, a še bolj kot to tiho sporočilo: ti si že velik.
Prvi otrok je pogosto tisti, ki prvi sliši “daj bodi zgled”. Prvi, ki doživi strožja pravila, saj mu starši “preizkusno” postavljajo meje. Je tudi prvi, ki ga učijo odgovornosti, pogosto še preden je sploh jasno, kaj to zares pomeni.
Ne bi mogli reči, da je to napaka starševstva, je pa zagotovo precej tipična dinamika sistema delovanja človeka. In kot vsak sistem, tudi ta pusti sledi.
Odgovornost kot identiteta
Veliko prvorojencev odraste z notranjim občutkom, da morajo biti korak pred drugimi sorojenci. Bolj zreli, premišljeni in razumni. Ko mlajši brat ali sestra naredi napako, je to še “otroško”, ko pa jo naredi prvi otrok, je razočaranje večje. Enostavno zato, ker se od prvega pogosto pričakuje več.
In ko otrok dovoljkrat sliši, da je “zrel za svoja leta”, začne to živeti kot svojo identiteto. Postane tisti, ki drži besedo, organizira, prevzame odgovornost in ne komplicira. V odraslosti se to lahko pokaže kot izjemna kompetentnost. Prvorojenci so pogosto uspešni, zanesljivi, sistematični, ljudje jim zaupajo, nadrejeni jih cenijo, partnerji se nanje opirajo. A težava nastane, ker pogosto te vloge ne znajo odložiti.
Ko si ženska in najstarejša
Če je prvi otrok hči, se ta dinamika pogosto še poglobi, saj je vloga skrbi za druge še vedno tiho pripisana ženskam. Najstarejša hči pogosto pomaga pri mlajših sorojencih. Prevzame tudi del čustvenega dela doma. Hitro postane zaupnica mame ali stabilizacijska točka družine. Nauči se umirjati napetosti in biti “razumna”.
Na ta način sicer večina razvije izjemno empatijo in čustveno inteligenco, a hkrati se mnoga dekleta tako lahko naučijo, da so njihove potrebe šele za drugimi. V odraslosti se to pokaže kot težava s postavljanjem mej. Občutek imamo, da moramo biti vedno dostopni in nas grize krivda, če rečemo ne. Še huje pa je notranji nemir, ki se nas poloti, ko nimamo občutka, da smo dovolj koristne.
Mnoge ženske, ki so bile prvorojene, trpijo zaradi tihe utrujenosti in zaradi občutka, da vedno nekoga nosijo na svojih ramenih – če ne konkretno, pa čustveno.
Strah pred napako
Prvi otrok je tudi prvi, na katerem se starši učijo starševstva. Pravila so pogosto strožja. Nadzor in previdnost večja. Mlajši otroci včasih odraščajo v bolj sproščenem okolju, ker so starši že bolj samozavestni.
To pomeni, da je prvi otrok pogosto sam sebi večji kritik. Je zelo natančen, perfekcionističen. Omejuje ga strah, da napaka ni samo napaka, ampak nekaj, kar omaje zaupanje drugih. V odraslosti se to kaže kot visoki standardi. Kar je lahko odlično, a le dokler standardi ne postanejo merilo ljubezni do sebe.
Kaj se zgodi, ko pride čas zase
Veliko prvorojencev šele v srednjih letih prvič resno začuti vprašanje: kaj pa jaz?
Ne kaj moram. Ne kaj se spodobi. Ne kaj drugi pričakujejo. Ampak kaj si želim jaz?
In to vprašanje je lahko neprijetno. Ker želja ni vedno usklajena z dolžnostjo. Ker pomeni, da bomo morda nekoga razočarali in ne bomo več vedno tisti, ki rešujejo. A prav tu se začne zrelost drugega kroga. Ne tista, ki temelji na odgovornosti do drugih, temveč na odgovornosti do sebe.
Ali je teža prvega otroka nujno breme?
Ne. A lahko postane, če ostane neozaveščena.
Biti prvi otrok pogosto pomeni razviti vodstvene sposobnosti, stabilnost, zmožnost dolgoročnega razmišljanja. To so močne kvalitete. Težava nastane le, ko se jim ne pridruži še sposobnost počitka, spontanosti in ranljivosti.
Zrelost ni v tem, da vedno držimo sistem, ampak je zrelost lahko tudi to, da se kdaj prepustimo, da ne rabimo biti vedno samo popolni in da kdaj tudi nismo samo najboljši zgled.
Če ste prvorojeni otrok, se morda prepoznate v občutku, da ste “od nekdaj odrasli”. Ni treba, da bi morali to spreminjati, bolj pomembno je, da si kdaj pa kdaj dovolite, da ven iz vas pride tudi kakšen drug del sebe. Tisti, ki ni samo odgovoren. Tisti, ki je lahko tudi igriv. Neodločen. Navaden.
In če ste starš, je dragoceno, da najstarejšemu otroku občasno jasno poveste: »Ni ti treba vedno zdržati več kot drugi. Tudi ti si še vedno otrok v tej zgodbi.«
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
