Tihi umiki v odnosih: ko sta skupaj, a se vseeno počutita sama
Ko sta skupaj, pa se vseeno počutita sama. Tihi umiki v odnosih, ki jih pogosto prepoznamo šele, ko zaboli, in kako znova odpreti prostor za bližino.
Ko se v odnosu začne nekaj lomiti, se to pogosto ne zgodi na način, ki bi ga lahko takoj poimenovali. Ni velikih besed, navadno tudi ne očitnega prepira. Večina ne more opredeliti trenutka, ko bi lahko rekla, da se je nekaj obrnilo. Je samo občutek, ki se prikrade v drobnih detajlih. Večina teh drobnih premikov med partnerjema nosi ohlajenost in tiho osamljenost.
Najbolj zavajajoče pri tem je, da je na površju vse videti normalno. Življenje teče, obveznosti se sproti rešujejo, družina v resnici povsem funkcionira. Prav zato niti ne opazimo, ko se umiki začnejo dogajati. Nato pa se nekega dne zalotimo pri misli, da se v odnosu počutimo le še kot sostanovalca, med katerima ni več prave topline.
PREBERITE TUDI:
Prav zato, ker so umiki tihi, postanejo nevarni. Zamenjamo jih za mir, ob tem pa zavedeno spregledamo, da se pod nami počasi gradi led.
Ko bližina postane logistika
Prva sprememba se začne v načinu pogovora. Ko gre za usklajevanje in dogovarjanje, še vedno vse normalno poteka. V tem delu se slišita kot prej, morda delujeta celo bolje kot na začetku, ker se tudi bolje poznata. A pogovor se začne vrteti le še okoli organizacije življenja. Kdo bo kupil kruh? Kdo bo peljal otroka? Kdaj prideš? Kaj je za večerjo?
Ker vse teče gladko, se v resnici čutimo varne in to nekaj časa zadostuje. A varnost ni isto kot živost, zato sčasoma kljub temu, da je odnos funkcionalen, začnemo prepoznavati, da z osebo, s katero si delimo življenje, v resnici ne čutimo več topline in nežnega stika.
Ko se odnos preveč časa drži samo na nujnem, začne zmanjkovati prostora za tisto, kar dva, ki se imata rada, potrebujeta, da ta čustva tudi ohranita. Brez nežnosti in izkazovanja zanimanja začne stradati naša osnovna in v resnici zelo preprosta človeška potreba, da nas nekdo res vidi.
Ko nehamo “motiti” drug drugega
Tihi umik se pogosto skrije v nekaj, kar sicer zveni odraslo. Na partnerja nehamo pritiskati, pustimo mu mir, damo mu prostor. In ja, po vseh merilih je to tisto, kar bi moralo biti del zdravega odnosa. Pa je res mogoče, da partnerju enostavno pustimo, da ima svoj prostor, če imamo mi sami drugačna pričakovanja od njega?
Pogosto nehamo pritiskati le zato, ker enostavno obupamo. Nehamo odpirati teme, ker se nam ne ljubi ukvarjati s posledicami. Ne povemo, da nas je nekaj prizadelo, ker vemo, da bo to sprožilo prepir. Ne izdamo na glas, da pogrešamo bližino, ker se bo slišalo kot očitek. Nehamo tudi spraševati, kaj je narobe, ker nas je strah, da se bo drugi zaprl še bolj. Tako se v odnos prikrade nova logika, ki temelji na tem, da enostavno nehamo spraševati in deliti svoja čustva.
Ko to logiko prevzameta oba, odnos na zunaj postane bolj miren, a znotraj je vedno bolj tih. Ne tih na prijeten način, ampak na način, kjer se vsak malo pazi. Ker je preveč previdnosti, spontanost začenja umirati. In taka previdnost ni več znak zrelosti, saj je zgrajena na strahu pred odzivom.
Ko se toplina spremeni v korektnost
Nekateri odnosi se ne ohladijo le v besedah, ampak tudi v strasti. Še vedno sta drug do drugega korektna, brez žalitev ali drame. Začne pa manjkati tisto, kar je bilo nekoč samoumevno. Vedno manj je dotikov in tistih iskrivih pogledov, ki so potrjevali, da se res čutita in vidita. Manj je tudi humorja, ki je nekoč sprostil napetost. Tega zamenjata ironičnost in zbadljivost. Vse manj je tudi spontanih gest, ki niso načrtovane.
V takem odnosu človek pogosto ne zna jasno povedati, kaj je narobe. Ve pa, da se ne počuti več toplo, zaželeno, ljubljeno in zares »doma«. To, kar je bilo nekoč tako polno čustev, je sedaj prazno in sušno. A ne boli le pomanjkanje dotika, pač pa predvsem to, da čutimo, kako se partner ob nas ne sprosti več tako kot nekoč. Kot da smo postali nekdo, ki je sicer z njim v prostoru, a ni več zares oseba, do katere ima notranjo pot.
Ko se začnemo navajati, da se zanašamo le nase
Ko se tihi umiki ponavljajo, postajamo vedno bolj samostojni. Nehamo pričakovati, da nas bo partner podprl, in ne računamo več na to, da bomo v težkem trenutku dobili odziv. Ne ljubi se nam več vlagati energije v približevanje, saj se nam zdi, da smo vedno mi tisti, ki sprašujemo, iščemo bližino in dajemo iniciativo.
Čeprav se navzven to lahko vidi kot samostojnost in moč, pa ko na takšen način zmanjšamo pričakovanja, se na neki točki zgodi, da tudi ne prinašamo več sebe. Vse, kar bi lahko bilo ranljivo, prestavimo drugam. V prijateljstva, v delo, telefon, v svoj notranji svet. Nekateri v otroke, drugi v rutino. In ko človek enkrat začne verjeti, da je bolje, da se zanaša nase, kot da čaka na odziv drugega, se odnos začne krčiti.
Dogaja se po malih korakih in zato jih je tako lahko spregledati. Opravičujemo jih s stresom. Prepričujemo se, da je to le obdobje. Ker je življenje res polno in utrujajoče, si govorimo, da je bližina na seznamu stvari, ki jih bomo uredili kasneje.
A odnos ne razpade takrat, ko je naporno, pač pa takrat, ko se navadimo, da si pomembnih stvari ne govorimo več. Ko tišina postane običajna in se začnemo v odnosu vesti, kot da je bližina nekaj, kar bi se moralo zgoditi samo od sebe, ne pa nekaj, za kar je treba tudi kaj narediti.
In tukaj je na vrsti tisto bistveno spoznanje, ki lahko marsikomu spremeni pogled. Tihi umik ni vedno dokaz, da ljubezni ni več. Pogosto je dokaz, da sta se oba znašla v načinu preživetja, ki sicer olajša vsakdan, a hkrati ukrade odnos.
Je treba res še vedno čakati?
Če ob branju teh vrstic čutite nemir, pomeni, da vam ni mar. Radi bi, da bi bilo tako, kot je bilo nekoč. Več dotika, več topline in iskrive spontanosti. Pa ste za to pripravljeni tudi kaj narediti?
Pogosto čakamo, da se bo čudežno nekaj spremenilo. Da bo prišel »veliki« trenutek, ki bo upravičil pogovor in bomo lahko končno izpovedali, kaj čutimo in si želimo.
A ta trenutek, pravi znak, je že to, da prepoznavate tihi odmik. Če se ob partnerju vedno pogosteje počutite sami, to ni občutljivost, ampak podatek. In če vas je začelo boleti to, da sta skupaj, pa se ne dotakneta več drug drugega, to ni pretiravanje, ampak je signal.
Prva misel, ki se v nas zbudi in ste jo morda prepoznali tudi pri sebi, je navadno krivda. Za tihi odmik je krivo to in to in ono … večinoma z njegove oziroma njene strani. Pa je to sploh res pomembno? Ali je vaša želja le, da bi bilo drugače?
Naredite prvi korak
Bi bilo tako zelo narobe, če bi za hip pozabili na obtoževanje in pozornost namenili le iskrenemu pogovoru? V nežni predaji in brez strahu, da boste spet zašli v konflikt, enostavno izpovejte svoje občutke. Kaj čutite, da se dogaja med vama. Ne v jeziku pritožbe, ampak v jeziku resnice.
Če rečete, da se zadnje čase ob njem oziroma njej počutite bolj sami, kot bi si želeli, je to drugače kot če rečete, da se je on/ona umaknil. Če rečete, da pogrešate toplino, je to drugače kot če naštevate, kdaj vas ni objel-a. Če rečete, da si želite, da bi se spet našla, je to drugače kot če partnerju razlagate, kaj bi moral.
Tak pogovor ne potrebuje popolnega uvoda in velikih besed. Potrebuje samo trenutek, ko si upate biti dovolj jasni in iskreni. Brez namigovanj, z jasnimi in iskrenimi besedami. Povejte, da pogrešate toplino. Da ne želite odnosa, kjer je vse korektno, a prazno. Da vam ni vseeno. Da bi radi vedeli, ali tudi on oziroma ona čuti, da sta se začela izgubljati.
Če je v odnosu še nekaj živega, bo to odprlo vrata. Morda se ne bo zgodilo takoj in bo partner sprva okoren. Lahko, da bo potreboval čas, a s tem, ko mu oz. ji poveste, da vam je mar za vaju, ko govorite o stiku, ne o napaki, mu/ji daste možnost, da se ne brani, ampak pokaže.
In če se ob tej misli vrnemo na začetek ... Tihi umiki niso problem zato, ker jih je težko prepoznati, ampak zato, ker jih predolgo toleriramo kot normalnost. Ko jih enkrat poimenujemo, se odnos sicer verjetno ne bo čudežno popravil, se bo pa končno začel premikati.
Bližina se v resnici ne vrne z velikimi gestami. Vrne se takrat, ko nekdo prvi naredi nekaj zelo konkretnega. Neha čakati, da bo drugi uganil, in jasno pove, da si odnosa ne želi samo ohraniti, ampak ga želi spet čutiti.
