Pexels

Poznate tisti trenutek, ko vas nekdo mimogrede popravi ali pa vam postavi vprašanje, ki ni čisto udobno? Nič dramatičnega. Pa vendar se v vas zbudi nemir. V eni sekundi se iz radovednosti premaknete v obrambo: »Kako to misli?« »Zakaj mi to govori?« »Spet napada.« In nenadoma se vsa pozornost preseli navzven – k drugemu človeku, njegovemu tonu, njegovi napaki, njegovemu značaju.

Tako deluje ego v svoji najbolj vsakdanji obliki. Marsikdo ga zamenja za aroganco, a v resnici deluje kot notranji varnostnik, ki ima eno nalogo: zaščititi našo podobo o sebi. Ko zazna grožnjo, začne preusmerjati reflektor. Če je reflektor na drugih, mu ni treba gledati vase.

Ego je alarm

Ljudje pogosto delujemo pod taktirko notranjih obrambnih mehanizmov. To so nezavedni načini, s katerimi se zaščitimo pred notranjim nelagodjem. Dogaja se vsem in nikakor ni znak tega, da bi bili »nezreli«. Gre za to, da je nekaj v nas v tistem trenutku preveč, prehitro ali prestaro, da bi to mirno predihali.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Kako ego uničuje partnerski odnos – in kako to ustaviti

Osebna rast

Zakaj ego ne zna odpustiti – psihologija zamere, ki nas drži ujete

Med obrambnimi mehanizmi ima ego pogosto zelo konkretno nalogo: zaščititi nas pred občutkom, da z nami nekaj ni v redu – pred sramom. Sram je eden tistih občutkov, ki jih človek najtežje prenaša, saj ne boli samo kot čustvo, ampak tudi kot identiteta. Kot tiha misel: nisem dovolj. Ko ego preusmeri pozornost na druge, v resnici skuša preprečiti, da bi se v nas odprla ta notranja rana.

Najhitrejši trik ega: projekcija

Ena najbolj elegantnih potez ega je projekcija. To pomeni, da se nečesa, kar je v nas težko priznati, »znebimo« tako, da to osvetlimo pri drugih. Oseba, ki se v sebi boji jeze, začne doživljati druge kot agresivne. Nekdo, ki ga je sram svoje negotovosti, začne govoriti, da so drugi preveč občutljivi.

V odnosih se to sliši zelo preprosto: »Ti si problem.« In ko je drugi problem, jaz lahko ostanem nedotaknjen.

Pexels

Druga poteza: zasluge so moje, napake so vaše

Še ena pot, po kateri ego preusmeri pozornost navzven, je način razlage dogodkov, ki na hitro zaščiti samovrednotenje. Ko nam gre dobro, to pripisujemo svoji sposobnosti. Ko pa nam gre slabše, so krivi drugi, čas, sistem, partner, otroci, utrujenost.

To je človeško. Vsi si želimo ostati v občutku, da smo v redu. Težava nastane, ko ta vzorec postane privzeto stanje. Takrat odnosi postanejo polje dokazovanja, življenje pa polje iskanja krivcev – namesto prostora učenja.

Zakaj ego tako rad »popravlja« druge

Ko ego preusmeri pozornost navzven, pogosto pride v paketu z eno od treh vlog: kritika, tožilca ali rešitelja.

Kritik išče napako, ker mu napaka daje občutek varnosti: »Če imam prav, sem na varnem.« Tožilec dokazuje, da je drugi kriv, ker krivda odmakne sram: »Če si ti kriv, jaz nisem slab.« Rešitelj pa druge popravlja in vodi, ker je to manj strašljivo kot priznati: »Ne vem več, kaj čutim, in bojim se, da nisem dovolj.«

Pexels

Vse tri vloge imajo isto jedro: bežanje od stika s sabo.

Kako prepoznate, da govori ego

Ego je hiter. Včasih ga prepoznamo šele po tem, ko smo že izrekli stavek, ki ga obžalujemo. A če se naučite opazovati nekaj zelo konkretnih znakov, ga boste ujeli prej – v tisti drobni sekundi, ko še imate izbiro.

Najprej telo. Ego skoraj nikoli ne pride samo kot misel; pride kot fizični premik. Morda opazite stisnjeno čeljust, napetost v grlu, pritisk v prsih, vročino v licih, plitkejše dihanje. Včasih se telo nagne naprej, kot bi hotelo v boj. Včasih se umakne nazaj, kot bi hotelo pobegniti.

Potem pride jezik. Ego govori v posplošitvah: »Vedno.« »Nikoli.« »Spet.« Govori v sodbah: »Nezrel je.« »Manipulira.« »Ne zna.« In govori v naglici, ki hoče zgodbo zaključiti, še preden bi jo sploh preverili.

Najbolj prepoznaven znak pa je notranji občutek nuje: to moram takoj razčistiti. Ne zato, ker je res nujno, ampak zato, ker se v vas nekaj počuti ogroženo.

Če želite res praktičen preizkus, si v tistem trenutku postavite tri vprašanja – in bodite iskreni, ne popolni: Ali trenutno bolj potrebujem mir ali zmago? Ali skušam razumeti ali dokazati? Ali me v resnici boli to, kar je oseba rekla – ali to, kar v meni sproži?

Pexels

Ta tri vprašanja pogosto naredijo več kot deset knjig o egu, ker nas v trenutku premaknejo iz avtomatizma v stik s sabo.

Premik nazaj k sebi: majhen notranji obrat

Vračanje k sebi ni enako samokrivdi. Ne pomeni, da je vse naša krivda, niti ne pomeni, da moramo požreti nekaj, kar ni bilo v redu. Pomeni samo to, da najprej preverimo, kaj se dogaja v nas, preden naredimo zaključek o drugem.

Najbolj uporaben je mikropremor. Gre za tisti dve sekundi, ko si v mislih rečemo: Stop. Samo za trenutek.

Potem poimenujemo, kar je v nas – ne zgodbe, ampak občutek. Če ste v dvomu, izberite najbližje: sram, strah, jeza, žalost, nemoč. Poimenovanje ima zanimiv učinek: kot da notranji alarm ni več tako glasen, ker ste ga končno slišali.

Profimedia

Nato naredimo še en majhen obrat v jeziku. Ego govori v »ti« in »oni«. Zavedanje govori v »jaz«. Razlika med »Ti me vedno…« in »Jaz se zdaj počutim…« ni samo lepša. Je tudi druga smer pozornosti – in pogosto spremeni celoten ton pogovora.

Če vam pomaga, lahko uporabite zelo konkretno formulo, ki deluje tudi, ko ste čustveno preplavljeni: »Ko se je to zgodilo, sem začutil/a ____. Moj prvi impulz je bil ____. V resnici pa bi potreboval/a ____.«

Primer: »Ko si to rekel, sem začutila sram. Moj prvi impulz je bil, da te napadem. V resnici pa bi potrebovala, da me vidiš in da govoriš z mano spoštljivo.«

Ta formula ni popolna. Je pa most. Most nazaj k sebi – in zato tudi k drugemu.

A pozor: ego ni isto kot meja

Včasih je to, da ohranimo pozornost na drugem, tudi povsem upravičeno. Če nekdo prestopi naše meje, nas ponižuje ali sistematično ignorira, ni naša naloga, da vse »predelamo v sebi«, medtem ko odnos ostaja škodljiv. Zrelost je v tem, da ločimo: kdaj se je sprožila naša čustvena rana in kdaj je vedenje drugega res neustrezno.

Majhen test: ko se pomirite, se vprašajte, kaj bi na to, kar se vam je zgodilo, rekel vaš najboljši prijatelj. Bi vam iskreno rekel, da morate postaviti mejo? Odgovor pogosto pove, ali gre bolj za ego-obrambni preplah ali za realno potrebo po zaščiti.

Pexels

Kaj pomaga, ko nas ego že odnese

Najbolj realističen cilj ni, da ego izgine. Cilj je, da se hitreje ujamemo.

Pomaga, če imamo vnaprej dogovorjen stavek zase: »To je moj ego. Ni nujno, da mu verjamem.« Lahko zveni banalno, a v praksi pogosto naredi ključno razliko.

Osebna rast

Kako prepoznati, da nas notranji glas tiho sabotira?

Pomaga tudi, da si dovolimo odlog: »O tem se vrneva čez pol ure.« Ne gre za ignoriranje ali kaznovanje drugega, ampak za regulacijo. V stanju preplavljenosti namreč ne iščemo resnice, ampak predvsem olajšanje – in ego je specialist za hitro olajšanje.

Ko se kasneje vrnemo, poskusimo namesto z obtožbo začeti z razkritjem. Ne z »ti si…«, ampak z »v meni se je zgodilo…«. In prav tu se začne zrel odnos.