Zakaj se bojimo pokazati, kdo smo v resnici
Zakaj se bojimo pokazati, kdo smo v resnici – in kako se strah pred zavrnitvijo, izstopanjem ali bližino neopazno preobleče v naš značaj.
Predstavljajte si ta trenutek. Sedimo med ljudmi in smo že utrujeni. Pogovor teče, nekdo pripoveduje isto zgodbo kot zadnjič, v ozadju je hrup, v glavi imamo dovolj. Vemo, da bi bilo najbolje, da gremo domov. A ko pride trenutek, da bi to tudi rekli, se ustavimo. Kaj si bodo mislili? Da smo sitni, nezainteresirani, neprijazni? Zato ostanemo. Prikimavamo. Se še malo potrudimo. In si rečemo, da ni nič takega, čeprav zelo dobro vemo, da bomo domov prišli še bolj izpraznjeni.
PREBERITE TUDI:
Podobno naredimo, ko bi si želeli bližine. Ko bi radi, da nas nekdo opazi, in bi nam prijalo, da bi nas nekdo vprašal, kako smo zares. Ali da bi lahko iskreno priznali, da nam ni lahko. Namesto tega se pokažemo kot trdni, samozadostni, taki, ki zmorejo sami. Ne zato, ker res ne bi potrebovali nikogar, ampak ker se bojimo, kaj bi se zgodilo, če bi pokazali, da bližino potrebujemo. Tako znova izberemo varnost pred tem, da bi bili resnični.
To je eden najpogostejših načinov, kako se ne pokažemo takšni, kot smo. In večinoma se tega sploh ne zavedamo.
Ko mislimo, da je to pač naš značaj
Večina ljudi ne hodi naokrog z mislijo, da se ne kaže takšnega, kot je. Ravno nasprotno. Prepričani smo, da smo takšni, kot smo. Da smo pač malo bolj zaprti, bolj samostojni, manj čustveni. Da nam družba hitro vzame energijo, a je treba stisniti zobe. Da ne maramo komplicirati in ne obremenjujemo drugih s svojimi potrebami.
Te lastnosti pogosto razumemo kot zrelost ali moč – kot nekaj, na kar smo celo ponosni. Težava je v tem, da gre velikokrat za prilagoditve, ki smo jih razvili zato, da bi lažje ostali sprejeti. In ker so te prilagoditve dolgo delovale, smo jih sčasoma začeli dojemati kot svojo osebnost.
Šele pozneje se začnejo pojavljati vprašanja. Zakaj sem po druženjih tako izčrpan? Zakaj imam občutek, da me ljudje poznajo, a ne zares? Zakaj si v resnici težko priznam, kaj sploh želim?
Kje se to najbolj jasno pokaže
Zelo pogosto v trenutkih, ki so videti povsem vsakdanji. Imamo dobro idejo, a je ne povemo. Vemo, da bi prispevala, a se ustrašimo odziva. Da bodo drugi pametnejši, glasnejši, da bomo izpadli vsiljivi ali domišljavi. Zato ostanemo tiho in si kasneje očitamo, da spet nismo stopili naprej.
Nekaj nas moti v odnosu, a tega ne povemo. Ne zato, ker ne bi znali, ampak ker se bojimo napetosti. Ker nočemo biti tisti, ki »težijo«. Raje požremo, zdržimo in se prilagodimo.
Radi bi se smejali, a se zadržimo, ker v prostoru ni takšnega razpoloženja. Radi bi pokazali zanimanje za stvari, ki nas res pritegnejo, pa jih raje obdržimo zase, da ne bi izstopali ali bili označeni kot čudni.
V vseh teh situacijah ne gre za to, da ne bi vedeli, kdo smo. Gre za to, da se v ključnem trenutku ustavimo, ker ocenimo, da bi bil naš osebni izraz preveč tvegan.
Zakaj tega ne prepoznamo kot težavo
Ker takšen način delovanja pogosto prinese rezultate. Omogoča nam, da ostanemo vključeni in v dobrih odnosih. Želimo, da nas drugi vidijo kot zanesljive, prijetne, stabilne. In dolgo časa to celo deluje, zato takšnih prilagoditev ne postavljamo pod vprašaj.
Težave se začnejo kazati postopoma. V utrujenosti, ki je ne moremo več prespati. V razdražljivosti, ki nas preseneti. V občutku, da življenje teče, mi pa v njem sodelujemo le napol. Pogosto to pripišemo stresu, obdobju, letom. Redkeje pa pomislimo, da smo se morda predolgo umikali proč od sebe in svojega avtentičnega izraza.
Kdaj lahko vemo, da to nismo več mi
Zelo preprosto – takrat, ko si začnemo težko odgovoriti, kako nam je. Ko se druženj ne veselimo več, ampak jih le še nekako preživimo. Ko imamo občutek, da moramo igrati določeno vlogo, da lahko ostanemo del odnosa. Ko ne znamo več jasno povedati, kaj si želimo, ker smo se predolgo navajali, da to ni pomembno.
To so znaki, da smo predolgo dajali prednost prilagoditvi in pozabili preveriti, kako se ob tem zares počutimo.
Kako torej biti zares to, kar smo
Namen tega razmisleka ni, da bi se začeli povsod in z vsemi razkrivati. Avtentičnost ne pomeni, da vedno povemo vse, kar čutimo, ali da se ne prilagajamo več. Pomeni pa, da vemo, kdaj se prilagajamo zato, ker tako res želimo, in kdaj zato, ker si tega ne upamo ne narediti.
Ko to razliko začnemo zaznavati, se zgodi premik. Ne postanemo nenadoma pogumnejši, temveč bolj prisotni. Morda še vedno ostanemo v družbi, čeprav smo utrujeni, a vemo, da smo to zavestno izbrali. Morda še vedno kdaj molčimo, a se zavedamo, da smo se odločili za tišino, ne da bi se ob tem izgubili.
Prava sprememba se ne začne tam, kjer postanemo bolj glasni, temveč tam, kjer prenehamo avtomatsko ignorirati sebe. Kjer si vsaj včasih dovolimo preveriti, ali nekaj počnemo zato, ker smo pač tak človek, ali pa zato, ker nas je strah, kaj bi se zgodilo, če bi bili malo bolj zares to, kar smo.
S prepoznavanjem dobimo možnost izbire. In že ta razlika je pogosto dovolj, da se začne vračati občutek, da svoje življenje ne samo živimo, ampak smo v njem tudi zares prisotni.
