Pexels

Bi zase lahko rekli, da vas imajo ljudje načeloma radi? Da ne dobite veliko kritik in vas pogosto pohvalijo, da ste pridni in prijazni? Logično – saj radi ustrežete in radi vidite, da so ljudje okoli vas zadovoljni.

Pa ste se kdaj vprašali, ali je ni morda ta prijaznost pravzaprav vaša podzavestna strategija? Obrambni način, kako se izognete tistemu neprijetnemu občutku, ki ste ga morda nekoč v otroštvu morali doživeti, ko niste ustregli pričakovanjem najbližjih? Ali pa ste že kot otrok ugotovili, da pohvala za pridnost in prilagodljivost prinese toplino – in vam je potreba po ugajanju postala izjemno pomembna? Celo tako zelo, da ste zanjo pripravljeni žrtvovati vse ostalo?

V resnici nas je veliko takih.
Tistih ustrežljivih prijateljic, ki vedno dvignemo telefon, čeprav vemo, da nas bo pogovor izčrpal.
Tistih odgovornih kuharic, ki vedno na jedilnik postavijo jedi, ki so všeč drugim, ko jed postavljamo na krožnik, pa po pravilu sebi postrežemo zadnje.
In tistih pridnih uslužbencev, ki sicer vedo, da bi neko sporočilo lahko odprli tudi naslednji dan, a ga vseeno odpremo takoj in se potrudimo, da nanj odgovorimo čim prej, samo zato, da na nas ne bi bilo treba malo počakati.

Pexels

Se prepoznate?
Na prvi pogled se zdi, da s tem ni nič narobe. Prijaznost vendar dela svet lepši, kajne? S tem razmišljanjem ni nič narobe, a le, če je izpolnjen še en pogoj – da znamo ob tem, ko skrbimo za druge, najprej pomisliti nase in na to, kaj si mi zares želimo, neodvisno od tega, ali nam bo to prineslo zunanjo potrditev.

Lahko ta pogoj odkljukate? Če ne, je ta prispevek pisan za vas.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Ego ni slab – težava nastane šele, ko ga ne razumemo

Osebna rast

Kako premagati sindrom prevaranta: 5 vaj, ki okrepijo zaupanje vase

Ko prijaznost postane strategija preživetja

Ljudje, ki danes živijo za potrditve drugih, niso »pač taki« po značaju. Nekje v ozadju je običajno zelo logičen notranji program, ki se je začel pisati veliko prej, kot smo sploh razumeli, kaj se dogaja. Kot otroci smo se učili brati razpoloženje odraslih hitreje kot črke na papirju. Zelo hitro smo opazili, ob čem se obrazi sprostijo in kdaj otrdijo.

Če smo bili mirni, prilagodljivi, »pridni«, je bilo več topline in manj napetosti. Ko pa smo izrazili svoje mnenje, jezo, žalost ali navdušenje, ki ni bilo v skladu z razpoloženjem odraslih, je pogosto prišel mrk pogled, pripomba, umik ali dolgotrajna tišina. Naš živčni sistem si je zapomnil, da je prilagodljivost varnejša od pristnosti. Da je bolj smiselno čutiti, kaj drugi potrebujejo, kot pa tvegati, da bomo ostali sami s svojimi potrebami.

Pexels

Sčasoma se iz tega razvije notranji kameleon. Naučimo se malo spremeniti ton, način govora, celo svoje navdušenje glede na to, s kom smo. Z nekom smo pretirano razumni in uravnoteženi, čeprav bi nas v resnici zanimalo nekaj povsem drugega. Z nekom drugim smo ves čas v šali, da bi prikrili, da nas je marsikaj zabolelo. V družini pazimo, da ne izstopamo, da ne prosimo preveč, da ne vznemirjamo tistih, ki jih imamo radi. V ozadju pa se ponavlja ista enačba: če bom takšna, kot od mene pričakujejo, bo mir. In če bo mir, bom sprejeta.

Življenje, ki ostane brez našega pravega glasu

Ugajanje se najpogosteje ne kaže v velikih dramatičnih odločitvah, ampak v drobnih, vsakdanjih trenutkih, ki jih okoli nas skoraj nihče ne opazi. Tam je, ko hitro rečemo »saj je vse v redu«, čeprav v resnici ni. Ko utišamo svoj zanos, ker nočemo, da bi bilo videti, kot da preveč izstopamo. Ko naredimo tisto, kar je »praktično«, namesto tistega, kar nas zares prižiga, ker bi morda kdo zavijal z očmi.

Pexels

Počasi se zgodi nekaj subtilnega: začnemo živeti življenje, ki je všeč drugim, a ne nujno tudi nam. Delamo izbire, ki bi dobile visoko oceno na lestvici zunanjega odobravanja, ne pa nujno na lestvici notranje resnice. Vzamemo smer študija, službo, slog bivanja, način preživljanja prostega časa, ki se lepo zapiše v družinsko zgodbo, v pričakovanja partnerja ali okolice. V zameno dobimo občutek, da smo »naredili prav«, da smo vredni pohvale, da ne razočaramo.

Težava je, da je to vedno izbira, pri kateri sicer nekaj dobimo, a v resnici pogosto tudi veliko izgubimo. Ko nujno iščemo potrditev od zunaj, se odpovemo priložnosti, da bi se naučili potrditi sami sebe, tudi če drugi tega ne razumejo ali ne odobravajo. Počasi začnemo izgubljati stik s tem, kaj si resnično želimo, in zelo dobro vemo, kaj drugi želijo od nas. Telo pa ne pozabi. Utrujenost, praznina, tesnoba, občutek, da smo v lastnem življenju nekako odmaknjeni, niso naključni spremljevalci, ampak signali, da živimo mimo sebe.

Ko potreba po sprejetosti zavzame prvo mesto

Če pogledamo globlje, ugotovimo, da ugajanje ni samo skupek navad, temveč odraz tega, kako imamo razporejene notranje potrebe. Vsi imamo potrebo po varnosti, pripadnosti, svobodi, miru, ustvarjalnosti, osebni rasti. Pri ljudeh, ki veliko ugajajo, pa je ena potreba skoraj vedno v ospredju: potreba po sprejetosti.

Pexels

Ta potreba je bila nekoč povezana z našim preživetjem. Kot otroci smo čutili, da bližina in odobravanje odraslih pomenita varnost. Ni čudno, da je sprejetost postala pomembnejša od spontanosti, raziskovanja, včasih celo od notranjega miru. Ko odraste­mo, ta notranja hierarhija ostane. Sprejetost se pogosto znajde nad potrebo po svobodi, nad željo po ustvarjanju, nad potrebo po tem, da živimo svojo resnico. Najprej poskrbimo, da ne razočaramo, šele potem – če sploh – da je naše življenje tudi notranje smiselno.

Dobra novica je, da te lestvice prioritet nismo vklesali v kamen. Nastala je iz naših zgodnjih izkušenj, danes pa jo lahko začnemo drugače urejati. Ne tako, da se na silo prepričamo, da nam ni mar, kaj si drugi mislijo – to bi bila le nova maska. Temveč tako, da drugim potrebam začnemo dajati več prostora in pravico do izkušnje.

Kako nežno premikamo notranji kompas

Sprememba se ne zgodi z enim velikim »od danes naprej bom živel zase«. Naš sistem takšnih revolucij ne prenese dobro. Veliko bolj trajne so majhne, ponavljajoče se izbire, v katerih se zavestno odločimo, da damo glas še nečemu drugemu, ne le potrebi po sprejetosti.

Najprej potrebujemo iskrenost do sebe. Ko zvečer pogledamo nazaj na dan, si lahko priznamo, kje smo šli proti sebi: kje smo prikrili svoje navdušenje, da ne bi bilo »preveč«; kje smo sprejeli klic, čeprav smo vedeli, da nimamo več moči; kje smo službo, družino, prijatelje postavili v absolutno središče in sebe prestavili na rob. To opazovanje ni namenjeno obsojanju, ampak razumevanju. Šele ko vidimo, kako pogosto nas vodi avtomatski vzorec ugajanja, lahko začnemo izbirati drugače.

Pexels

Potem pridejo drobne odločitve. Ena večerja, pri kateri si prvič zavestno prej naložimo krožnik zase in šele potem razmišljamo o drugih. En mejl, ki ga pustimo zaprt do jutra, ker je ura pozna in naše telo potrebuje počitek. En pogovor, v katerem si dovolimo povedati, da nečesa ne zmoremo, namesto da se naredimo »močne«. En trenutek, v katerem ne utišamo iskrene radosti, čeprav vemo, da ne bo vsem všeč.

Vsaka takšna izbira da drugi notranji potrebi možnost, da se iz teorije prelevi v izkušnjo. In ko po teh izbirah opazimo olajšanje, rahel občutek ponosa, več zraka v pljučih, naš živčni sistem prejme zelo konkretno sporočilo: mogoče je poskrbeti zase, ne da bi se svet zato podrl. Tako se notranja lestvica potreb počasi premika. Sprejetost ostaja pomembna, a ni več edina, ki ima besedo.

Vrnitev k notranji potrditvi

Če smo leta ali desetletja iskali potrditev predvsem zunaj sebe, se notranja potrditev ne pojavi sama od sebe. Potrebno jo je začeti graditi zavestno, v vsakdanjih situacijah. Ne v obliki velikih afirmacij, ki jih ne verjamemo, temveč v obliki nežne, realne pozornosti, ki jo namenimo svojemu notranjemu svetu.

Lahko si uvedemo preprosto navado, da si vsak večer zapišemo nekaj trenutkov, na katere smo zaradi sebe ponosni. Ne zaradi tega, kako smo bili »pridni«, temveč zaradi tega, kako smo bili resnični. Morda zapišemo, da smo danes prvič rekli ne, čeprav nam je bilo neprijetno. Da smo si vzeli čas za nekaj, kar nas resnično hrani. Da smo si priznali, da nas neka situacija boli, namesto da bi nad njo zamahnili. Ti zapisi niso samohvala, ampak način, kako svoji notranjosti sporočimo: vidim te, šteješ.

Pexels

Pomaga tudi, če vsaj občasno, v miru, vzpostavimo stik s svojo podobo v ogledalu. Ne z očmi, ki iščejo napake, ampak z radovednostjo, kako se v resnici počutimo. Morda sprva ne najdemo veliko lepih besed zase in nam je nerodno. Dovolj je, da si tiho priznamo, da nam je težko, in da bi si želeli zgraditi bolj prijazen odnos do sebe. Ta iskrenost je pogosto močnejša od vsake prisiljene »ljubim se takšna, kot sem«. Tisto pravo notranjo toplino zgradi počasi, s tem, da si nehamo govoriti, da je naša vrednost odvisna od tega, koliko ugajamo.

Prijazni do drugih, a ne več na svoj račun

Prenehati živeti za potrditve drugih ne pomeni, da bomo postali hladni, egoistični ali brezbrižni. Prijaznost, sočutje in skrb za druge so čudovite lastnosti, ki jih velja ohraniti. Ključna razlika je v tem, ali to počnemo iz strahu pred zavrnitvijo ali iz stika s sabo.

Ko se začnemo vračati k sebi, ne nehamo dvigovati telefonov, ne nehamo kuhati kosil, ne nehamo podpirati ljudi. Le da ob tem ne pozabimo, da smo tudi mi del enačbe. Da naš glas ni manj pomemben od glasov drugih. Da naše želje niso vedno nekaj, kar se vpiše na dno seznama.

Paradoks je, da nas ljudje pogosto začutijo še bolj, ko si dovolimo biti bolj avtentični. Ne zato, ker bi bili popolni, ampak zato, ker iz nas veje več miru in manj prikritega napora. Potrditve od zunaj takrat ne izginejo – le niso več naš glavni vir zraka. Postanejo prijeten dodatek, ne edina oblika kisika.

In morda je prav to največji premik: da začnemo verjeti, da smo lahko vredni ljubezni tudi takrat, ko nismo popolnoma prilagojeni. Ko nismo kameleon, ampak človek – z jasnim obrazom, občutljivim srcem in svojim mestom v lastnem življenju.

O avtorju

Špela Korinšek Kaurin

je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.

• spela.kaurin@mediapartner.si
• superti.si/