Zakaj po druženju včasih potrebujemo dva dni miru
Zakaj včasih tudi po prijetnem druženju potrebujemo nekaj dni miru? Socialna utrujenost ne pomeni nujno odmika od ljudi, ampak potrebo po regeneraciji.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Se vam je že zgodilo, da ste preživeli lep večer v dobri družbi, z ljudmi, ki jih imate radi, ob sproščenem pogovoru in brez ene same neprijetnosti, potem pa naslednji dan niste imeli energije niti za sporočilo, kaj šele za novo druženje? Marsikoga ta občutek zmede. Če nam je bilo lepo, zakaj si potem želimo tišine? Zakaj po prijetnem kosilu s prijatelji, družinskem praznovanju ali vikendu med ljudmi včasih potrebujemo skoraj cel dan zase? Še huje pa je, če imamo za seboj teden sestankov, na katerih smo se sicer odrezali dobro, a imamo vseeno občutek, da so iz nas potegnili zadnji atom energije.
Pomeni to, da smo introverti? Se nam samo zdi, da smo radi v družbi, v resnici pa nas ta izčrpava? Odgovor nikakor ni enoznačen. Res je, da introvertirani ljudje pogosto hitreje začutijo potrebo po umiku. A to še ne pomeni, da socialna utrujenost pripada samo njim.
PREBERITE TUDI:
Takšna izkušnja ni redka. Še več – precej pogostejša je, kot si predstavljamo. Veliko nas po druženju potrebuje nekaj časa zase, čeprav je bilo srečanje iskreno prijetno in čeprav smo bili v družbi, v kateri se dobro počutimo. Prav zato nas naša utrujenost tako zmede. A razlaga je preprosta: družabni stiki od nas zahtevajo energijo tudi takrat, ko so prijetni, varni in čustveno hranljivi.
Tudi prijetno druženje od nas zahteva veliko energije
Med pogovorom naši možgani ne spremljajo le besed. Ves čas beremo izraze na obrazu, ton glasu, razpoloženje v prostoru, dinamiko med prisotnimi in neizrečene signale, ki določajo, kako se odzovemo. Pri večerji s prijatelji ali družinskem srečanju zato ne gre le za sedenje za mizo, temveč za nenehno socialno prilagajanje. Več kot je glasov, tem, dražljajev in notranjega odzivanja, večja je obremenitev za naš živčni sistem.
Psihologija takšno utrujenost povezuje s kognitivno obremenitvijo, čustveno regulacijo in senzorično stimulacijo. To pomeni, da nas ne izčrpa nujno sam odnos, temveč količina informacij, ki jih moramo med stikom predelati. Če smo že pred druženjem obremenjeni, slabo naspani ali pod pritiskom, je notranja kapaciteta za pogovore, odzivanje in prisotnost bistveno manjša. Kar bi bilo v mirnejšem obdobju prijetno, lahko v bolj napornem tednu zahteva precej več regeneracije.
Zato potreba po miru po druženju ni zanesljiv dokaz, da nam ljudje jemljejo energijo. Pogosto pokaže le, da smo bili dlje časa socialno, čustveno ali senzorično vključeni. Tudi prijetni pogovori so lahko intenzivni. Tudi dobra družba zahteva pozornost. Tudi smeh, poslušanje, odzivanje in sodelovanje v skupinski dinamiki potrebujejo mentalni prostor.
Zato nas po več urah v družbi lahko ne utrudijo ljudje sami, ampak intenzivnost celotne izkušnje.
Utrudi nas lahko tudi intenzivnost stika
Pomembno je tudi, kakšna je bila kakovost stika. Srečanje z osebo, ob kateri smo lahko popolnoma sproščeni, praviloma deluje drugače kot večer, v katerem pazimo na vsako besedo, gladimo razpoloženje ali skrbimo, da pogovor ne zastane. Posebej utrujajoči so stiki, v katerih imamo občutek, da moramo biti ves čas prijazni, zanimivi, dostopni ali čustveno stabilni za druge. Takrat ne počivamo v odnosu, ampak v njem nastopamo, usklajujemo in držimo nadzor. Tudi zelo prijetni odnosi so tako lahko naporni, kadar smo v njih močno čustveno vključeni ali ves čas pozorni na okolico.
V takšnih primerih nas ne utrudi družba kot taka. Utrudi nas intenzivnost prisotnosti.
Zakaj nas po druženju začne motiti vse
Socialna utrujenost se pogosto pokaže precej drugače kot telesna izčrpanost. Ne pomeni nujno, da bi le spali. Lahko se pokaže kot odpor do telefona, občutljivost na hrup, razdražljivost, počasnejše razmišljanje ali močna želja, da nas nihče nič ne vpraša. V takem stanju ne potrebujemo nujno rešitve, pogovora ali dodatne razlage. Potrebujemo manj dražljajev.
Prav tu nastane največ nesporazumov. Ker je bilo druženje prijetno, si težko dovolimo, da bi po njem potrebovali odmik. A potreba po tišini ni nujno zavrnitev bližine. Lahko je način, kako se živčni sistem po intenzivni izmenjavi vrne v ravnovesje. Tako kot telo po fizičnem naporu potrebuje počitek, tudi psiha po daljši socialni aktivnosti potrebuje čas, v katerem ji ni treba odgovarjati, spremljati, razlagati in se prilagajati.
Tišina v takšnem stanju ni zavračanje stika. Je oblika regeneracije.
Mir po druženju ni znak, da je z odnosi nekaj narobe
Če po lepem večeru potrebujemo samoto, hitro pomislimo, da smo se oddaljili. Da smo postali manj družabni. Da nam ljudje jemljejo energijo. Ali pa da bi morali biti bolj odprti in manj občutljivi. Pa ni nujno nič od tega.
Največje olajšanje prinese razumevanje, da sta lahko hkrati resnični dve stvari: družba nam je bila lahko iskreno prijetna, obenem pa po njej potrebujemo mir. To ni protislovje, je le dejstvo, ki govori, da stik ni edina človekova potreba. Potrebujemo tudi umik, tišino, občutek, da nam ni treba biti dosegljivi, in prostor, v katerem se notranji tempo spet zniža.
Težava se začne, ko potrebo po regeneraciji zamenjamo za osebno napako. Takrat počitek spremlja občutek krivde. Namesto da bi si dovolili dan brez dodatnih dogovorov, se silimo v odzivanje, pojasnjevanje in novo razpoložljivost. S tem pa si ne pomagamo, temveč le podaljšujemo preobremenjenost. Če je naš sistem že nasičen, dodatno socialno prilagajanje ne prinese več povezanosti, ampak še več notranjega odpora.
Kako si po druženju vzeti počitek brez slabe vesti
Praktičen korak je precej preprost, a zahteva nekaj iskrenosti do sebe. Po intenzivnejšem druženju si je smiselno vnaprej pustiti nekaj praznega prostora, enostavno kot normalen del našega ritma. To pomeni, da si po večernem praznovanju naslednje jutro ne naložimo še treh obiskov, da po napornem tednu sestankov ne zapolnimo prvega prostega popoldneva z novimi dogovori in da si po družinskem vikendu dovolimo vsaj nekaj ur, ko nam ni treba nikomur ničesar razlagati, odgovarjati ali biti prijazno razpoloženi.
To ni izmikanje življenju, ampak precej odrasla oblika samopoznavanja. Bolj ko vemo, kako delujemo, manj se nam je treba popravljati za nazaj. Če vemo, da nas večja druženja napolnijo in izčrpajo hkrati, si lahko regeneracijo vpišemo v načrt enako samoumevno kot pot domov, spanje ali kosilo naslednji dan. S tem ne zmanjšujemo pomena odnosov, ampak jim pravzaprav pomagamo, saj se vanje ne vračamo razdraženi, prenasičeni in notranje odsotni.
Pri tem je pogosto smiselno, da svoj ritem tudi normalno sporočimo drugim. Ne kot dolgo opravičilo in ne kot dramatično razlago, temveč kot preprosto informacijo: »Ta vikend mi je bilo zelo lepo, jutri pa potrebujem malo miru, zato bom bolj počasi odgovarjala.« Ali: »Po službenem tednu potrebujem en večer zase, potem pa se z veseljem vidimo.« Kadar to povemo mirno, brez krivde in brez očitka, okolici lažje pokažemo, da umik ni zavrnitev, ampak skrb za lastno ravnovesje.
Ko mir postane del dobrega samopoznavanja
Največje spoznanje je torej precej jasno: če po druženju potrebujemo mir, to še ne pomeni, da nam je bilo v družbi preveč. Pogosto pomeni le, da smo bili zares vključeni in da naš sistem zdaj potrebuje čas, da se umiri. Ko to razumemo, počitek po druženju ni več nekaj, kar si moramo zaslužiti ali opravičevati, ampak normalen del odnosa do sebe. Prav ta prostor med enim stikom in drugim nam omogoča, da se med ljudi vračamo bolj prisotni, manj napeti in z več resnične želje po bližini.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
