Slabe strani obžalovanja, o katerih redko govorimo
Obžalovanje nas lahko uči – ali pa nas drži ujeti v preteklosti. Preverite, kdaj postane breme in kako si pomagati.
Obžalovanje v naši kulturi predstavljamo kot dokaz zrelosti. Če znamo obžalovati, pomeni, da smo se nekaj naučili, da imamo vest in da nam ni vseeno. In to je v določenem smislu res.
A obstaja tudi drugi obraz obžalovanja, o katerem govorimo precej manj. Tisti, ki ne izboljša prihodnosti, ampak jo tiho izčrpava. Obžalovanje, ki se ne obnaša kot učenje, temveč kot kazen. In prav tu se začne vprašanje, ki je zares pomembno: kaj nam obžalovanje v resnici prinese in kako ga spravimo iz telesa in misli, ko postane pretežko?
Ko obžalovanje postane sistemski stres
Zdrava refleksija je kratka in jasna. V njej prepoznamo, da bi nekaj danes naredili drugače. Obžalovanje pa se pogosto začne obnašati drugače. Postane ponavljajoč se mentalni film, ki ga ne moremo ustaviti. Naše misli se vedno znova vračajo na isti prizor in na isto odločitev. To pa ni več le razmišljanje, ampak je obremenitev živčnega sistema.
PREBERITE TUDI:
Obžalovanje, ki se vleče, praviloma ne prinaša novih informacij. Prinaša napetost, slabo voljo, utrujenost in čudno notranjo “težo”, kot bi nas nekaj držalo nazaj. Včasih ga spremlja tudi potreba po popravljanju preteklosti – kar je seveda nemogoče. In ravno ta nemoč je razlog, da se obžalovanje začne spreminjati v kronični stres.
Kaj nam obžalovanje v resnici prinese
Najprej prinese občutek kontrole. Ko obžalujemo, imamo občutek, da vsaj nekaj delamo in da z mentalnim premlevanjem odplačujemo dolg. Kot da bomo z dovolj močno krivdo preprečili, da bi se kaj podobnega ponovilo. In kot da bi z bolečino lahko dokazali, da smo v resnici dober človek.
A potem pride tudi skrita cena.
Obžalovanje nam pogosto prinese izkrivljeno sliko preteklosti. V njem postanemo pametnejši, kot smo bili takrat. Pozabimo, v kakšnih razmerah smo se odločali, kakšno utrujenost smo morda nosili, kakšno znanje smo imeli in kaj smo takrat zmogli ter česa ne. Obžalovanje nas prepriča, da je bila prava izbira očitna, mi pa smo jo “pokvarili”. In prav ta lažna jasnost povzroča največ samoprezira.
Obžalovanje prinese tudi neke vrste paralizacijo. Namesto da bi šli naprej, začnemo živeti v previdnosti. Ne zaupamo si več. Vsaka naslednja odločitev postane preizkus, v katerem nas je strah, da se bomo ponovno zmotili. Tako obžalovanje nehote ustvari še več napak, saj nas naredi togé, preveč premišljene, preveč ustrahovane. In ko smo ustrahovani, se odločamo slabše.
Obžalovanje prinese tudi poseben odnos do sebe: odnos, v katerem si ne dovolimo človeškosti. Kot da smo lahko dobri samo, če ne naredimo napake. In to je recept za notranjo trdoto.
Zakaj se obžalovanje tako trmasto drži
Obžalovanje ima pogosto dve skriti sestavini.
Prva je krivda. Ne krivda v smislu odgovornosti, ampak krivda kot kazen. To je tista notranja logika, ki pravi, da če si bomo odpustili, bomo s tem dokazali, da smo neodgovorni. Če bi se nehali kaznovati, bi to pomenilo, da nam ni mar. Zato obžalovanje ostaja, predvsem kot dokaz, da nam je mar.
Druga je žalovanje. Velik del obžalovanja je v resnici žalovanje za tem, česar ni bilo. Za izgubljeno možnostjo. Za verzijo sebe, ki bi lahko bila. Za odnosom, ki bi se lahko razvil drugače. Ko tega žalovanja ne priznamo, ga oblečemo v obžalovanje, ker je bolj “akcijsko”. Obžalovanje išče krivca in rešitev, žalovanje pa samo boli.
In dokler ne priznamo, da nas ne boli samo napaka, ampak tudi izguba, bo obžalovanje vztrajalo kot nadomestek.
Kdaj je obžalovanje koristno in kdaj nas samo razjeda
Obžalovanje je koristno, ko nas pripelje do ene jasne ugotovitve in ene jasne spremembe. Ko iz njega dobimo stavek, ki ga lahko živimo.
Na primer: “Naslednjič bom prej spregovoril.” “Naslednjič bom postavil mejo.” “Naslednjič ne bom reševal vsega sam.” Takrat obžalovanje opravi svojo nalogo in se lahko umakne.
Če pa se vrtimo v istem krogu brez nove informacije, smo že v drugi fazi, ko obžalovanje postane navada živčnega sistema. To je trenutek, ko ne potrebujemo več dodatnega razmišljanja, ampak drugačen pristop.
Kako si pomagamo, da gre obžalovanje iz našega sistema
Najprej: ne iz glave, iz sistema. Obžalovanje ni le misel, je telesni odziv. Zato se ga redko znebimo z argumenti. Pomagamo si tako, da ločimo tri nivoje: dejstvo, pomen, kazen.
Dejstvo je to, kar se je zgodilo. Pomen je zgodba, ki smo jo iz tega naredili (“zaradi tega nisem dovolj dober”, “to me definira”). Kazen je ponavljajoče premlevanje, s katerim se držimo v napetosti.
Ko obžalovanje ujamemo, si je koristno reči: Kaj je dejstvo, brez interpretacije? Kaj si očitam kot pomen? In ali se trenutno kaznujem? Že ta razmejitev naredi prostor za spremembo, ker obžalovanje pogosto deluje kot ena sama megla. Vse je zlepljeno skupaj, zato deluje usodno.
V drugem koraku obžalovanju vzamemo “plemeniti” status. Vprašamo se, ali nam tako premlevanje res pomaga? Ali nas naredi bolj odgovorne, ali nas samo izčrpava? Če smo iskreni, bomo pogosto videli, da ne gre več za odgovornost, ampak za strah. In če je v ozadju strah, ga je treba pomiriti, ne hraniti.
Tretji korak je prehod iz kazni v popravilo. Ne v smislu popravljanja preteklosti, ampak v smislu majhne konkretne poteze v sedanjosti. Obžalovanje se umiri, ko dobi občutek, da smo nekaj naredili. Ne v mislih, v realnosti. Včasih je to opravičilo. Včasih pogovor. Včasih odločitev, da postavimo drugačno mejo. Obžalovanje se drži, dokler sistem ne dobi signala: “nismo več ujeti, premikamo se.”
Četrti korak je preprost, a težek: dovolimo si žalovati. Ne razglabljati. Žalovati. To pomeni priznati: “To me boli. Ne zato, ker sem slab človek, ampak zato, ker mi je bilo pomembno.” Ko žalovanje dobi prostor, obžalovanje pogosto izgubi svojo ostrino. Ker ni več edini način, da smo v stiku z izgubo.
In peti korak: posodobimo pogled na “takrat”. Veliko obžalovanja se drži zato, ker presojamo preteklost z današnjim znanjem in današnjo močjo. Če si pošteno odgovorimo, v kakšnem stanju smo bili, kakšne informacije smo imeli, kakšno podporo in kakšne zmožnosti, se zgodba pogosto spremeni. Ne v opravičevanje, ampak v realizem, ki umiri kazen.
Obžalovanje kot signal, ne kot sodba
Obžalovanje govori o tem, da nam je nekaj pomembno, da smo nekje šli mimo sebe ali mimo svojih vrednot. Težava nastane, ko iz signala naredimo sodbo o sebi.
Ko obžalovanje zamenjamo za moralni kompas, hitro postane zasvojenost s samokritiko. In takrat ne postanemo boljši. Postanemo samo bolj utrujeni.
Kaj si velja zapomniti?
Če želimo obžalovanje res “spraviti iz našega sistema”, moramo razumeti, da se obžalovanje umiri, ko iz njega vzamemo učenje in mu odvzamemo kazen. Ko prepoznamo dejstvo, poimenujemo izgubo, naredimo en konkreten premik v sedanjosti in si dovolimo človeškost tistega trenutka, ko še nismo vedeli, kar vemo danes.
Preteklosti ne moremo popraviti. Lahko pa popravimo odnos do sebe – in s tem pogosto popravimo tudi prihodnost.
