Anksioznost nima enega obraza – pet načinov, kako se lahko kaže
Anksioznost se ne kaže pri vseh enako. Spoznajte pet načinov, kako se lahko izrazi skozi telo in misli ter zakaj isti nasvet ne pomaga vsem.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ena najbolj zavajajočih predstav o anksioznosti je, da bi morala izgledati enako pri vseh. Splošno prepričanje je, da bi jo morali prepoznati po določenih mislih, po točno določenem strahu ali po jasnem sprožilcu. V resnici pa se veliko ljudi z anksioznostjo dolgo sploh ne prepozna in to prav zato, ker njihova izkušnja ne ustreza “klasičnemu” opisu.
Nekdo ima občutek stalnega pritiska v trebuhu, a ne razmišlja pretirano. Drugi nima nobenih telesnih težav, a glava nikoli ne utihne. Tretji postane razdražljiv, nestrpen, skoraj jezen in šele kasneje ugotovi, da je ves čas v napetosti. Vprašanje zato ni, ali je anksioznost lahko različna. Vprašanje je, zakaj jo še vedno poskušamo razumeti kot eno samo izkušnjo.
PREBERITE TUDI:
Ključni uvid sodobne psihologije je, da anksioznost ni najprej misel, temveč telesni odziv na zaznano ogroženost. Misli pogosto pridejo kasneje. Zbudijo se kot razlaga, kot poskus nadzora ali kot iskanje smisla za to, kar telo že doživlja.
In ker imajo ljudje različno občutljive telesne sisteme, se anksioznost tudi ne oglasi povsod na istem mestu. Prav to, da poznamo svojo vstopno točko, pa nam lahko pomaga, da anksioznost bolje obvladamo.
Zakaj sploh govoriti o različnih “vstopnih točkah”
Razdelitev anksioznosti glede na vstopne točke ni namenjena temu, da bi se etiketirali ali iskali svoj “pravi tip”. Je pa zelo uporabna zato, ker razloži nekaj, kar marsikdo že dolgo opaža: zakaj nasvet, ki nekomu pomaga, drugemu prav nič ne doprinese ali pa ga celo še bolj razburi. Če se tako anksioznost pri nekom najprej oglasi v telesu, mu razumsko pomirjanje pogosto ne pomaga. Po drugi strani pa, če se pri nekom drugem začne v mislih, mu telesne tehnike brez orientacije v prostoru delujejo prazno. Ko vemo, kje se pri nas alarm najraje prižge, nam ni treba več streljati v prazno z napačnimi pristopi.
Za lažjo prepoznavo smo tako zbrali pet pogostih poti, po katerih anksioznost vstopa v našo izkušnjo oziroma pet načinov,kako telo sporoča, da je obremenitev za nekoga prevelika.
Ko anksioznost najprej začutimo v trebuhu
Pri nekaterih se napetost skoraj vedno najprej preseli v prebavila. Ne kot močan strah, ampak kot nelagodje, pritisk, slabost, napihnjenost ali občutek, da “nekaj ni v redu”. Telo se zapre še preden glava sploh začne razmišljati.
To ni naključje. Prebavila so eden najbolj občutljivih delov našega regulacijskega sistema in zelo hitro reagirajo na stres. Ko so razdražena, telo težko sprejema občutek varnosti.
Zato v tem primeru ne pomagajo zapletene razlage, ampak majhni telesni signali umirjanja. Najprej dihanje z daljšim izdihom, ki živčnemu sistemu sporoči, da ni nujno ostati v pripravljenosti.
Pomaga tudi zelo preprost fizični stik, na primer dlan na trebuhu ali ob strani reber. Ne kot neka posebna tehnika, ampak kot nekaj, kar telesu za trenutek vrne občutek prisotnosti. Če imate občutek, da morate “nekaj narediti”, se pogosto dobro obnesejo počasni potiski ob steno. Telo dobi izkušnjo opore in moči, ne le ukaza, naj se umiri. In včasih je najbolj učinkovit premik prav banalno preprost: če ste v zaprtem prostoru, pojdite za minuto ven.
Ko se anksioznost najprej oglasi v mislih
Pri miselni anksioznosti je telo pogosto že v napetosti, a se vse skupaj izrazi kot nenehno premlevanje, ponavljanje scenarijev ali notranji dialog, ki se ne ustavi. Glava skuša ustvariti red tam, kjer telo čuti nevarnost.
Poskusi “ustavljanja misli” navadno ne delujejo. Prej ali slej nas potegnejo nazaj. Bolj učinkovito je, da pozornost začasno preselimo iz notranjega preverjanja v zunanjo realnost. Orientacija v prostoru, ko se osredotočimo na to kaj vidimo, kaj slišimo ali česa se dotikamo, deluje kot sidro. Na ta način telo dobi signal, da je tukaj in zdaj varno.
Veliko vlogo igra tudi zvočno okolje. Glasba sicer ne zdravi anksioznosti, vpliva pa zvok neposredno na vzburjenost sistema. Včasih pomaga tišina, drugič počasna glasba, tretjič preprosta menjava zvokov, ki nas nezavedno dražijo. Tudi namenski zvočni posnetki so lahko za koga dodatna opora.
Ko se napetost preseli v prsi in dih
Stiskanje v prsih, pospešen utrip, občutek, da ni dovolj zraka …, vse to so simptomi, ki hitro sprožijo dodatni strah. V resnici niso nevarni, jih pa kot take naše telo zelo resno zaznava.
Najprej se je vseeno smiselno prepričati, da ne gre za medicinske vzroke, ko so ti izključeni, pa je pomembno, da delamo s telesom in ne proti njemu. Dihanje z daljšim izdihom deluje pomirjujoče, ker znižuje stopnjo vzburjenosti. Nič drugega ni treba, le poskrbimo, da izdih traja nekoliko dlje kot vdih. Globina vdihovanja ni pomembna.
Ker je v prsih pogosto veliko adrenalina, pomaga tudi blago razelektrenje. To dosežemo s stresanjem rok, rahlim gibanjem ali kratkim sprehodom. Telo potrebuje izhod, ne samo navodil. Ko se občutki začnejo umirjati, se začne umirjati tudi strah pred njimi.
Ko je živčni sistem preobremenjen
Pri nekaterih se anksioznost ne izrazi kot jasen strah, ampak kot električen nemir. Ta se izraža kot mravljinci, trzanje mišic, preobčutljivost na dražljaje ali občutek odmaknjenosti. Sistem je preprosto predolgo na visokih obratih.
V tem primeru se zelo dobro obnese postopno napenjanje in sproščanje mišic, od stopal navzgor. Ko mišico zavestno sprostimo, živčni sistem dobi informacijo, da ni treba ostati v pripravljenosti. Pomaga tudi ritmičen pritisk ob steno ali ponavljajoče, počasno gibanje, nekaj, kar telesu povrne občutek meje in strukture.
Ko se anksioznost pokaže kot razdražljivost ali izčrpanost
Včasih anksioznost sploh ne izgleda kot strah. Izgleda kot kratka varovalka, nestrpnost, jeza ali pa kot težka, siva utrujenost. Telo se namreč brani pred preveč bodisi z napetostjo bodisi z umikom.
Nobenega smisla ni, da bi skušali v teh primerih “popravljati” svoja čustev. Bolj pomaga prekinitev vzorca, nekaj s čimer fiziologijo preusmerimo drugam. Stresanje rok, počasni potiski ob steno, izhod na zrak, menjava zvoka v prostoru. Če je prisotna še izčrpanost, pa pogosto pomaga ena majhna, izvedljiva dejavnost, ki telesu vrne občutek gibanja. Lahko je to kratek sprehod brez cilja, počasno raztezanje ob oknu, zalivanje rastlin ali preprosto nekaj minut hoje po prostoru. Brez pritiska in brez cilja.
Če se prepoznate v več opisih
Verjetno ste že med branjem zgornjih vrstic pomislili, da pri sebi prepoznavate več tipov. V resnici to ni izjema, ampak pravilo. Telo ima več poti, kako izrazi preobremenitev, in te poti se lahko skozi življenje tudi spreminjajo. Najbolj uporabno vprašanje tako ni, kateri vzorec imam, ampak: kje se pri meni alarm najprej oglasi – in kaj ga umiri vsaj za eno stopnjo.
To je za začetek dovolj. Naj ne bo vaš cilj že od začetka popolna odprava anksioznosti. Skušajte se zadovoljiti le z eno stopnjo nižje. Od tam naprej bo postopoma več izbire, več jasnosti in tudi več zaupanja vase.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
