Kaj storiti s spomini iz otroštva, ki nas še vedno ustavljajo
Stari spomini iz otroštva lahko tiho usmerjajo naše vedenje, odnose in izbire. Kaj lahko naredimo, ko opazimo, da nas še vedno ustavljajo?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Vsi imamo kakšen spomin, ki se prižge sam od sebe. Take, ob katerih nas nekaj v notranjosti zbode, misel se za hip ustavi in slika ima podlago. Jasno nam je, da smo to doživeli, ne znamo pa si razložiti, zakaj se ob določenih situacijah vedno znova vklaplja in se ob njem počutimo enako.
Pogosto gre za droben prizor iz otroštva ali mladosti. Nekaj, kar se takrat niti ni zdelo tako zelo posebno, a se je v nas očitno usedlo globlje, kot bi pričakovali. Morda so nas takrat na kakšen poseben način izpostavili, nas spravili v zadrego, zbudili strah ali zmedo … Bili smo še mladi in bilo je toliko vsega.
Potem pa nam nekega dne klikne v glavi. Pride kot strela z jasnega, zavedanje, da ta trenutek, ki se valja po našem spominu, morda vseeno ni bil le malce neroden. Zelo jasno dobimo uvid, da je bil eden tistih, ob katerih smo se naučili, kako je videti svet in kako je v njem obstajati. Zaznamoval nas je za vse življenje …
Kar se zgodi v tistem trenutku, ostane dlje, kot bi si mislili
Ko se ozremo nazaj, pogosto vidimo, da v teh zgodbah niso bili prisotni odrasli z jasnim namenom, temveč drugi otroci. Vrstniki, ki so se smejali, ponavljali, šli s tokom skupine. Nihče od njih ni razmišljal o posledicah. Nihče ni znal ustaviti dogajanja. Nihče ni vedel, kaj bo to pomenilo za nekoga drugega.
PREBERITE TUDI:
A otrok, ki je bil v središču takšnega trenutka, tega ni mogel razumeti in si ni znal razložiti, da gre za nespamet in nezrelost. Namesto tega je dogodek oblikoval sklep o njem samem.
Takšni sklepi so tihi in hitri. Ne izrečemo jih na glas, a nas spremljajo dolga leta. Kažejo pa se kot naše podzavestne omejitve, blokade, tihi strahovi, ki nas »držijo nazaj«. Navadno ti sklepi govorijo, da se je varneje ne izpostavljati. Da ni pametno preveč zaupati. Da je tvegano pokazati, kaj čutimo. Da nismo vredni ljubezni … Takrat so ti sklepi pomagali preživeti neprijeten trenutek. Kasneje pa začnejo delovati kot zavora.
Uvid sam po sebi še ne razreši ničesar
Ko se nam to enkrat sestavi, pogosto občutimo olajšanje. Končno nekaj dobi smisel, hkrati pa se pojavi novo vprašanje. Nas bo ta zaznamek spremljal za vedno?
Pomembno je ostati prizemljen. Uvid ni diagnoza in ni obsodba. Je informacija. Pove nam, kje se nekaj v nas še vedno odziva na stare okoliščine, čeprav danes živimo v drugačnem svetu.
Kadar so ti spomini zelo močni in se ob njih pojavljajo telesni odzivi, ki jih težko umirimo, ali kadar se začnejo mešati s tesnobo, nespečnostjo in občutkom izgube stika s sabo, je psihoterapevtska podpora najvarnejša pot. Takšna naša notranjost si zasluži prostor, kjer ni prepuščena naključju.
A tudi če se za terapijo ne odločimo takoj, to še ne pomeni, da nimamo nobene možnosti. Poskusimo lahko s tremi vajami, ki jih ponavljamo, ko začutimo, da se star spomin spet oživlja.
Najprej se vrnemo v sedanjost
Ko se stari spomin oglasi, se pogosto oglasi tudi telo. Srčni utrip se pospeši, dihanje se skrajša, misli zdrsnejo v znano smer. Takrat ni koristno iskati razlage, ampak je bolj ustaviti trenutek.
Pomaga, da zavestno upočasnimo izdih, stopimo z obema nogama na tla, pogledamo okoli sebe in se spomnimo, kje smo. Ne gre za tehniko, ampak za sporočilo telesu, da nismo več otrok v tistem razredu ali prostoru, ampak odrasli, ki imajo izbiro.
Ko to naredimo večkrat, spomin počasi izgubi svojo moč. Ne postane več stanje, ki nas prevzame. Ne izgine, a nas tudi ne potegne več s sabo.
Pismo sebi v tistem trenutku
Drugi korak je tih in zelo oseben. Napišemo pismo sebi v tistem času.
Ne pišemo o tem, kaj bi se moralo zgoditi drugače in ne iščemo krivcev. Pišemo, kot bi pisali nekomu, ki ga imamo radi in ki je bil v tistem trenutku sam. Poimenujemo, kaj je verjetno čutil. Sram. Zmedo. Občutek izdaje. Strah pred tem, da se bodo drugi smejali. In potem mu povemo nekaj, česar takrat ni dobil: da ni bil slab. Da ni bil smešen. Da je bil samo otrok, ki je doživel nekaj preveč za svojo starost.
Nekaj stavkov je dovolj. Takšnih, ki ne popravljajo preteklosti, ampak ji dodajo tisto, česar ni imela: občutek, da nismo bili sami in da z nami ni bilo nič narobe.
Takšno pisanje pogosto ne prinese velikih čustvenih prelomov, prinese pa spremembo odnosa. Spomin neha delovati kot dokaz proti nam in začne delovati kot del zgodbe, ki jo danes razumemo širše.
Ena nova izkušnja namesto starega pravila
Tretji korak je tisti, kjer se začne nova praksa – ne v glavi, ampak v življenju. Stari prizor nam je dal sklep. Na primer: “Če se izpostavim, se mi bo zgodilo nekaj ponižujočega.” Ta sklep se v odraslosti kaže kot umik, odlašanje, pretirana previdnost, ali kot to, da v odnosih ne pokažemo, kaj v resnici potrebujemo.
Če želimo, da se blokada začne mehčati, moramo poleg razumevanja dobiti še novo izkušnjo, ki je dovolj majhna, da jo zmoremo, in dovolj resnična, da nekaj premakne.
To pomeni, da izberemo en mikro-korak izpostavljanja, ki ni “velik skok”. Nekaj, kar je za nas malo neprijetno, a izvedljivo. Kratek komentar na sestanku. Poslano sporočilo, v katerem smo jasni. Dokončan majhen del naloge, ki ga običajno odložimo, potem pa ga ne prekritiziramo do smrti. Ena stvar, ki jo naredimo in jo potem v sebi označimo kot dokaz: lahko sem se pokazal/a in svet se ni podrl.
Po mikro-koraku se ne kaznujemo in ne analiziramo do konca. Samo opazimo, da se je zgodilo. Preživeli smo. Ni bilo popolno, bilo pa je resnično. Sčasoma začnejo ti drobni dokazi razkrajati staro pravilo hitreje kot katerakoli pametna razlaga.
Za konec
Ko se v odraslosti znova in znova zaletavamo v isti občutek, pogosto ne gre za pomanjkanje volje ali poguma, ampak za star sklep, ki je bil nekoč smiseln. Ko z uvidom prepoznamo, da nas je določen trenutek iz mladosti zaznamoval, lahko začnemo delati drugače. Ne z bojem proti sebi, ampak z več razumevanja, več sedanjosti in z majhnimi, realnimi koraki. In to je pogosto dovolj dober začetek.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
