Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Stop za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vsako leto se skušam domisliti kakšne lepe, pametne, zanimive pozornosti zanj. Nekaj, kar ima še neko zgodbo. Letos sem mu razvila fotografije z njegovega potovanja po Japonski in mu jih pripravila kot nekakšno fotozgodbo. Takšno, ki se zaključi z mojo veliko materinsko obljubo: da ga bom odslej manj “morila” glede potovanj, da ga bom manj klicala, manj preverjala, manj pisala in da ga bom povsem podpirala. Obljubim, res. Ne bom težila. Ne bom grenila dni z nenehnimi klici, sporočili, in videoklici. Zaupam mu. Povsem. No, to moje “darilo” mu je zelo všeč. Kar mi seveda pove marsikaj. Predvsem to, da je največje darilo, ki ga lahko mama podari skoraj odraslemu sinu, mir. Za njegov rojstni dan sem mu pustila tudi “prazno” stanovanje in se odpravila na koncert Kikija Rahimovskega v Trbovlje. Bilo je več kot fantastično. Lepo ga je bilo spet srečati, lepo je bilo videti celo ekipo, lepo je bilo biti malo tam, kjer glasba naredi svoje in ti za nekaj ur ni treba razmišljati, kaj počne zdaj “mularija” doma. Zdaj, ko pišem te vrstice, pa sem ravno v tisti twilight zoni med obema rojstnima dnevoma. Njegov je mimo, moj je pred vrati. Alarm: “A bi morala kaj organizirati? A bi morala koga povabiti?” Problem je v tem, da jaz že od malega nisem bila neka ljubiteljica rojstnodnevnih praznovanj. Zelo hitro sem se naveličala posedanja in gledanja v mizo, na kateri so bili obloženi kruhki in pijača Swing. Ta je bil pri nas skoraj praznični protokol. Mama je namreč sladke gazirane pijače kupila samo za rojstne dneve, sicer smo pili vodo, iz pipe, seveda. Rojstni dnevi imajo še eno težavo. Ko praznuješ, ne moreš kar oditi. Ne moreš vstati, pogledati ljudi in reči: “No, banda, lepo je bilo, čao, vi pa uživajte naprej.” To nekako ne gre. Ker si slavljenec. Ker ne moreš pobegniti z lastnega rojstnega dne, čeprav bi bilo to včasih najbolj “fajn”.  Če malo preletim svoja zadnja praznovanja, ugotovim, da sem jih večkrat elegantno preskočila. Lani sicer ne. Bila sem namreč v fazi kompulzivnega kuhanja enolončnic in sem na večerjo povabila prijatelje. Postregla sem jim z več kot desetimi litri čilija. Letos bom to verjetno preskočila. No, tako razmišljam danes. Mogoče bo na dan obletnice mojega rojstva drugače. Mogoče me bo zjutraj zadela neustavljiva želja, da zavijem dvajset sarm in jih ponudim povabljencem. Ker tudi to se mi je že zgodilo. Nekaj let nazaj, v kampu. Šla sem samo po nekaj pijače in v trgovini zagledala kislo zelje (zelo netipično za junij).  “Sarme!” sem si rekla. In potem sem v največji vročini zavijala sarme. Ker kaj je bolj normalnega kot to, da sredi poletja v kampu kuhaš jed, ki sodi v januar? Zmazali so jih. In še danes se mi zdi to eden boljših dokazov, da se v življenju ne splača vedno preveč planirati.  Zato se puščam presenetiti. Predvsem nepredvidljivim situacijam, ker me te, čeprav so včasih videti kot čisti kaos, načeloma skoraj vedno peljejo v pravo smer. Dejstvo pa ostaja: spet sem eno leto starejša. In ja, vem, nekateri pravijo, da so leta samo številka. Ampak ni čisto tako. Tudi kilogrami so samo številka … Tako da ne, leta niso samo številka. So tudi opomnik, da gre čas naprej, da otroci rastejo, da mame počasi popuščajo nadzor in da se včasih največja ljubezen pokaže tako, da ne pošlješ še stotega sporočila. Sicer se dovolj dobro poznam, da vem, da bo zagotovo kaj za(kuhala), da bom nekako ovekovečila tudi svoj N-ti rojstni dan. Mogoče samo z dobro voljo, kakšno neumno idejo in loncem, ki se bo čisto po naključju znašel na štedilniku. Ker pri meni se praznovanja ne načrtujejo ... se samo zgodijo.