Slovenski reprezentančni junak: Več nisem zmogel, bil sem blizu limita
Po velikem uspehu smo se pogovarjali z Lukašem Horakom, prvim vratarjem hokejske reprezentance.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pred točno tednom dni se je iz Švice v domovino vrnila slovenska hokejska reprezentanca. Večina risov, ki so se iz Fribourga vrnili z zgodovinskim dosežkom, je zdaj že na zasluženem dopustu, še preden pa so se naši reprezentanti razšli, smo še zadnjič v tej sezoni za rokav pocukali prvega čuvaja slovenske mreže, Lukaša Horaka.
To sem izvedel šele danes!
Slovenska izbrana vrsta je Švico zapustila dobre volje, tako, kot si vsak želi končati s sezono. Z zmago na zadnjem srečanju, z rekordno bero šestih točk med elito, s 13. mestom ter zgodovinskim drugim zaporednim obstankom med elitnimi 16 reprezentancami na svetu.
»Super je takole končati sezono. Sploh nisem vedel, da slovenski reprezentanci doslej še ni uspelo dvakrat zapored obstati med elito. To sem izvedel šele danes! Res je super. Vesel sem, da sem del tega zgodovinskega dosežka. To smo si zaslužili. Vsi smo dobro igrali, na ledu smo se izkazali in dokazali, da nam je mesto med elito,« nam je uvodoma povedal Lukaš Horak.
Zdaj tudi čutim posledice
Na prvenstvu v Švici je Lukaš kar nekaj časa preživel tudi na tribuni. Marsikdo se je čudil odločitvam trenerskega štaba, da je Horak določene tekme ostal na klopi za rezerve, kajti, ko je igral, je bil videti res dober, kot da je z njim, z njegovim gležnjem, zaradi katerega je izpustil kar tri mesece tekem, vse v najlepšem redu. Lani v Stockholmu je branil 100 minut več, njegova minutaža je bila konkretno manjša, naš sogovornik je pojasnil, zakaj je bilo tako. »Več, kot sem v Fribourgu igral, nisem zmogel. Bil sem blizu svojega limita. Razumeti morate, da tri mesece nisem igral, da je bilo res težko skočiti nazaj v pogon, še posebej pa igrati proti najboljšim igralcem sveta. Bilo je težko in zame povsem dovolj. Zdaj tudi čutim posledice,« se je nasmehnil vedno dobro razpoloženi čuvaj mreže, ki pa se v Slovenijo ni vrnil zdrav.
»Še vedno bom moral opravljati terapije. Bilo je težko. Bilo je res težko, a terapevti so zame res dobro poskrbeli, vsak dan sem med tremi in štirimi urami preživel na masažni mizi. Dobro so poskrbeli zame,« je hvaležno dejal 32-letni Čeh s slovenskim potnim listom.
Bil sem zelo srečen, ker sem premagal trenerja, ki ga res nisem maral
Seveda smo se morali z našim Čehom še enkrat obrniti k uvodni tekmi svetovnega prvenstva, ko se je Slovenija pomerila s češko reprezentanco. In ne samo to, risi so Čehe premagali, prvič v zgodovini je pred Slovenci pokleknil elitni hokejski velikan. Prizorov ne bomo nikoli pozabili, čustev, ki so jih pokazali risi, tudi ne, lahko se samo sprašujemo, kako je bilo Lukašu Horaku.
Nekaj nas je izredno zanimalo, zakaj je po zlatemu golu Marcela Mahkovca skočil na svoj gol? »Nimam pojma, zakaj sem to naredil,« se je smejal svoji potezi. »Povsem so me prevzela čustva. Ne vem, zakaj sem skočil na gol. Očitno sem malo izgubil glavo. Ti občutki so bili res posebni, za vse nas, še malo bolj posebej pa zame, ker prihajam iz Češke. Še bolj sem bil srečen, ker je bil češki selektor pred leti tri leta moj trener pri Litvinovu in res ga nisem maral. Zelo sem bil srečen, ker sem ga premagal. Za nameček me kasneje sploh ni pozdravil,« je dejal naš sogovornik.
Čehi so navijali za Slovenijo in pogosto sem jih slišal
Sklepali smo, da je Horak po zmagi Slovenije nad Čehi dobil veliko sporočil. Zanimalo nas je, kakšnih? Je bilo med njimi več pozitivnih ali negativnih? »Večina je bila pozitivnih, bilo pa jih je res ogromno. Odziv je bil dober. Tudi na naši zadnji tekmi z Italijo je bilo v dvorani veliko čeških navijačev in prav vsi so navijali za nas, pogosto sem jih slišal in to je bilo res lepo. Moji domači so seveda, ko smo igrali proti Čehom, navijali za Slovenijo, po tekmi pa so spet navijali za Čehe. Tudi jaz,« se je spet zasmejala slovenska številka 61.
Na hitro smo nato pokramljali še o zadnji, odločilni tekmi SP. Proti Italijanom je prvi plošček padel v njegovo mrežo, Slovenija je igrala pod pritiskom, a pokazala svojo veljavo in psihično stabilnost ter nato povsem nadigrala zahodne sosede. »Pred tekmo smo si rekli, da moramo vztrajati ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Naš cilj je bil vsaj točka oziroma zmaga in to nam je naposled tudi uspelo. Mislim, da smo bili dominantni celo tekmo,« je zatrdil Lukaš.
Veselim se naslednjega prvenstva
Takoj po pristanku na brniškem letališču je avtobus reprezentante odpeljal na Bled. »Tam se bom usedel v moj avto, čaka me sedemurna vožnja do doma. Komaj čakam, da vidim mojo družino, niti trenutka več, kot je treba, ne želim prebiti v Sloveniji,« se je zahihital in nam povedal, kaj vse ga čaka v prihodnje. »Gotovo bom vsaj en teden povsem prost, potem pa se posvetil zdravljenju gležnja in se začel pripravljati na naslednjo sezono,« ki jo bo spet preživel v dresu Olimpije ter bo, ko bo treba, spet nadel dres z risom na prsih. »Tudi letos smo imeli mlado ekipo, tako je bilo že lani, a mladi so bili leto starejši in tudi boljši igralci, napredek je bil viden. Veselim se že, kako bodo videti na naslednjem prvenstvu,« je še zaključil Lukaš Horak.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
