© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 5 min.

Je bilo leto 2025 res izgubljeno? Kaj lahko zraste iz težkega obdobja


29. 12. 2025, 00.54
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Je bilo leto 2025 za vas težko? Morda ni bilo zaman. Preverite, kako lahko boleče izkušnje dobijo smisel in kaj lahko iz zahtevnega obdobja zraste za naprej.

pexels-elly-fairytale-5860015.jpg
Pexels
Smisel se ne rodi v bolečini sami, temveč v trenutku, ko si dovolimo svojo izkušnjo priznati in jo zares razumeti.

Ko se leto 2025 izteka, smo mnogi v skušnjavi, da bi ga preprosto odkljukali in pozabili. Za mnoge je bilo res precej težko leto. Utrujenost, razočaranja, izgube, občutek, da smo več preživeli kot živeli. In ta občutek je resničen. A če se pri tem ustavimo in res naredimo zgolj kljukico, z majhnim upanjem, da bo prihodnje leto boljše, spregledamo nekaj pomembnega - težka leta niso le obdobja, ki jih je treba preživeti, temveč tudi obdobja, ki nas, hočeš nočeš, oblikujejo.

To vsekakor ne pomeni, da je v trpljenju in nezadovoljstvu nekaj romantičnega, pomeni pa, da bolečina redko pride brez sporočila. In da ima leto, ki nas je najbolj izčrpalo, pogosto največ povedati o nas samih.

profimedia-0734007426.jpg
Pexels
Za mnoge leto ni bilo slabo zaradi enega samega dogodka, temveč zaradi dolgotrajne utrujenosti, ki se je nabirala iz meseca v mesec.

Ko se nekaj zlomi, odpadejo iluzije

V težkih letih se ne rušijo le zunanje okoliščine. Rušijo se predstave, ki smo jih imeli o sebi in življenju. O tem, koliko zmoremo, kaj nas bo obvarovalo, kaj se ne more zgoditi, če živimo »prav«. Prav v tem je posebna moč takšnih obdobij. Prisilijo nas v soočenje z realnostjo, ki ni olepšana.



PREBERITE TUDI:

Takrat postane očitno, kje smo dolgo živeli mimo sebe. Kje smo presegali lastne meje v imenu odgovornosti, lojalnosti ali pričakovanj drugih. Kje smo svoje potrebe potiskali na stran in upali, da se bo nekoč izšlo samo od sebe. Težka leta so pogosto trenutek, ko se telo in psiha nehata prilagajati in začneta govoriti glasneje.

Čeprav boleče, je to dragocen trenutek jasnosti. Ne zato, ker bi nam bilo prizaneseno, ampak zato, ker končno vidimo, kaj ne deluje več.

Smisel ni v bolečini, temveč v odnosu do nje

Radi verjamemo, da bolečina že sama po sebi nosi sporočilo. V resnici pa ni tako. Smisel se ne skriva v bolečini sami, temveč v odnosu, ki ga do nje postopoma razvijemo. Nastane šele takrat, ko si dovolimo izkušnjo razumeti, ne racionalizirati ali olepšavati, ampak ji dati prostor in pomen.

Preberite še

To pomeni priznati si, da je bilo težko. Da nas je nekaj prizadelo, izčrpalo, morda celo zlomilo. Pra

pexels-timur-weber-8559991.jpg
Pexels
Težka leta se pogosto najprej pokažejo v telesu, kot izčrpanost, napetost ali občutek, da nimamo več rezerve.

v tu se začne proces, ki mu psihologi pravijo validacija. Gre za preprosto, a ključno dejanje priznanja lastne izkušnje kot resnične in upravičene. Brez tega koraka se rast ne more zgoditi. Ker tisto, kar preskočimo ali zanikamo, ostane nerazrešeno.

Ko si izkušnjo dovolimo videti takšno, kot je bila, se odpre drugo vprašanje: kaj mi je to obdobje pokazalo o meni? Vsekakor ne v smislu krivde ali samokritike, temveč razumevanja. Kaj sedaj vemo več o svojih mejah? Kaj o tem, česa ne moremo več ignorirati ali prenašati?

Življenje ne dela proti nam, a tudi ne vedno po naših željah

Svetovno priznani motivator Tony Robbins pogosto poudarja, da življenje ne dela proti nam, ampak vedno za nas. Lepa misel, ki pa je ne gre razumeti kot obljubo lahkotnosti. Gre le za drugačno perspektivo, ki jo je vsekakor smiselno ponotranjiti kot pozitivno miselnost. Razumevanje, da izkušnje, tudi težke, niso osebni napad na nas ali dokaz naše neuspešnosti, ampak so del procesa zorenja, ki ga ne moremo vnaprej nadzorovati, je še kako oprijemljivo in ob razmišljanju o našem trenutnem nezadovoljstvu ali celo trpljenju, še kako osvobodilno.

Dejstvo tudi je, da se veliko stvari, ki jih cenimo kot notranjo moč ne razvije v obdobjih udobja. Jasnejše meje, večjo sočutnost do sebe, boljši stik s telesom, manj tolerance do praznega napora … zrastejo takrat, ko smo se prisiljeni upočasniti, se ustaviti ali spremeniti smer. Tam, kjer star način delovanja odpove.

pexels-silverkblack-23496443.jpg
Pexels
Razumevanje težkega obdobja se pogosto pokaže zelo konkretno, tudi tako, da začnemo drugače postavljati meje in se manj silimo čez sebe.

To ne pomeni, da moramo biti hvaležni za vse, kar nas je bolelo. Pomeni pa, da lahko priznamo, da nas je nekaj naučilo. In da je v nas pustilo sled, ki je ne bi bilo brez te izkušnje.

Ko osebna bolečina postane vir povezovanja

Ena izmed manj očitnih, a zelo pomembnih posledic težkih let je tudi, da nas pogosto naredijo bolj občutljive za druge. Ko sami izkusimo nemoč, izgubo ali notranjo zmedenost, lažje prepoznamo te občutke pri ljudeh okoli sebe. In prav v tem razumevanju se pogosto rodi višji pomen. Naša izkušnja trpljenja postane motiv, da ljudem na podobni poti prinesemo upanje in pomoč.

Poznamo ogromno primerov ljudi, pri katerih je prav osebna stiska povsem preoblikovala odnos do življenja. Ne zato, ker bi bilo trpljenje samo po sebi dragoceno, temveč zato, ker so se skozi to izkušnjo začeli do sebe in do drugih vesti drugače. Nekateri so o tem spregovorili tudi javno in s tem, pogosto celo bolj, kot so se sploh zavedali, dali drugim občutek, da sprememba ni nemogoča. V slovenskem prostoru denimo Miha Deželak, Aljoša Bagola, Miha Šalehar, Manca Košir, Saša Einsiedler ali Nina Wabra, v širšem svetu pa tudi Oprah Winfrey in še mnogi drugi. Številni tudi niso javno znani, a so v svojem okolju vseeno naredili podoben premik.

To vsekakor ne pomeni, da bo vsak postal mentor ali reševalec, veliko večja pa je možnost, da bo znal biti bolj prisoten in bo znal poslušati brez popravljanja. Da bo znal potrditi izkušnjo drugega, ne da bi jo zmanjševal ali relativiziral. In prav ta sposobnost, videti in biti viden, je ena najmočnejših oblik smisla, ki lahko zraste iz težkega obdobja.

Pogosto se prav tu bolečina preoblikuje v moč. Ne v nadmoč, temveč v človeškost.

Kaj lahko leto, ki je bilo težko, pusti za sabo

Ko zapiramo leto, ki nas je izčrpalo, ni nujno, da ga zapremo z velikimi sklepi ali optimističnimi obljubami. Dovolj je, da ga zapremo z več razumevanja do sebe. Včasih je največ, kar lahko odnesemo, jasnejši notranji kompas. In zavedanje, da zmoremo tudi takrat, ko ni vse v redu.

pexels-nadine-giza-473465-7057533.jpg
Pexels
Včasih največja sprememba ni nova odločitev, temveč to, da v novo obdobje vstopimo z drugačnim odnosom do sebe.

Morda tega leta še ne znamo zares ovrednotiti. Morda je še preblizu, preveč v telesu, preveč v spominu. A nekatera vprašanja pač potrebujejo čas. In včasih je dovolj, da si jih sploh dovolimo postaviti. Ne zato, da bi iz bolečine na silo naredili lekcijo, temveč da bi slišali, kaj se je v nas v tem letu spremenilo. Kaj danes razumemo drugače. In česa ne želimo več nositi naprej.

E-novice · Novice

Prijavite se na e-novice in ostanite na tekočem z najpomembnejšimi dogodki doma in po svetu.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

O avtorju


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.