Pero v dinozavrovem iztrebku razkriva skrivnost izumrtja pradavnih ptic
Ostanki v iztrebku teropoda potrjujejo, da se je sodobno perje razvilo tudi pri drugih linijah ptic.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nekega dne leta 2016 se je paleontologu Davidu DeMarju nasmehnila izjemna sreča. Med pregledovanjem tal na območju Hell Creek v ameriški zvezni državi Montana je našel fosil v velikosti žogice za golf. Šlo je za koprolit oziroma fosiliziran iztrebek teropoda, najverjetneje mladega tiranozavra (Tyrannosaurus rex) ali nanotranozavra (Nanotyrannus).
V notranjosti se je skrivalo pero vodne ptice, ki ni bila sorodnica današnjih ptic. Ta je zadnje trenutke svojega življenja najverjetneje preživela v prebavnem sistemu mladega plenilskega dinozavra.
66 milijonov staro perje
Nesrečna usoda pradavnine ptice je paleontologom omogočila presenetljivo odkritje. V raziskavi, objavljeni v reviji Current Biology, so potrdili, da je anatomsko sodobno perje obstajalo že pred 66 milijoni let. Odkritje bi lahko pomagalo pojasniti, zakaj so predniki današnjih ptic preživeli množično izumrtje, medtem ko so druge ptičje linije izginile.
Ključ bi se lahko skrival v sposobnosti perja, da telo zaščiti pred mrazom. Sodobno perje zagotavlja boljšo toplotno izolacijo kot preprostejše prvobitne oblike. To je bilo verjetno odločilno med tako imenovano udarno zimo, ki je nastopila po trku asteroida z Zemljo in povzročila občuten padec temperatur po vsem planetu.
Pravo perje, vendar na napačnem mestu
Vodja raziskave Jingmai O’Connor je pojasnila, da so znanstveniki s pomočjo računalniške tomografije v koprolitu odkrili tudi prvobitnejše oblike perja. Na podlagi tega so sklepali, da je imela požrta ptica kombinacijo obeh vrst.
Anatomsko sodobno perje je imela verjetno na krilih, medtem ko je bil preostali del njenega telesa prekrit s prvobitnejšim perjem. Čeprav je že imela perje, primerno za zaščito pred hudim mrazom, je bilo to razporejeno na napačnem delu telesa.
Hud mraz po padcu asteroida
Zaradi tega njena vrsta najverjetneje ni bila dovolj dobro pripravljena na mrzle razmere, ki so sledile padcu asteroida. Današnje ptice imajo telo prekrito s puhastim perjem, ki zadržuje zrak ob koži in tako ustvarja učinkovito toplotno zaščito.
Najdba zato podpira domnevo, da pri preživetju ni bilo pomembno le, ali je določena vrsta imela sodobno perje, temveč tudi, kako je bilo to razporejeno po njenem telesu.
Zaklad informacij v fosiliziranem iztrebku
O’Connorjeva, ki dela v Naravoslovnem muzeju Field v Chicagu, meni, da je eno najpomembnejših spoznanj raziskave količina podatkov, ki jih je danes mogoče pridobiti iz koprolitov.
Z njo se strinja Jesús Marugán, paleontolog in profesor za evolucijo na Avtonomni univerzi v Madridu, ki pri raziskavi ni sodeloval. Po njegovih besedah fosilizirani iztrebki omogočajo proučevanje številnih vidikov pradavninega življenja – od prehrane posameznih živali do odnosov med plenilci in njihovim plenom.
Napredna tehnologija
Koprolite znanstveniki poznajo že vse od začetkov paleontologije, vendar je bila njihova uporabnost še pred kratkim omejena. Če so želeli izvedeti, kaj se skriva v njih, so jih morali prelomiti oziroma uničiti.
Računalniška tomografija in druge sodobne tehnologije zdaj omogočajo pogled v notranjost fosiliziranega iztrebka, ne da bi ga morali odpreti. »Videti je mogoče vse, kar ustvarja dovolj velik kontrast,« pojasnjuje Marugán.
Najdeno pero je še posebno dragoceno, ker izvira iz obdobja, iz katerega se je ohranilo izjemno malo fosilov mehkih tkiv. Mednje sodijo skoraj vsi deli telesa, ki niso kosti.
Po besedah O’Connorjeve gre verjetno za edino pero iz pozne krede, ki ga je mogoče proučevati v treh razsežnostih. Maloštevilna druga ohranjena peresa iz istega obdobja so večinoma ujeta v jantarju in jih je praviloma mogoče analizirati le dvodimenzionalno.
Zakaj je takšno pero tako redko?
Pozna kreda je trajala od pred približno 100 milijoni let do množičnega izumrtja pred 66 milijoni let. Fosili mehkih tkiv iz tega obdobja so izjemno redki.
Da bi se takšno tkivo fosiliziralo, je moralo biti telo hitro prekrito z usedlinami v vodnem okolju brez kisika. Takšne razmere so preprečile dostop mrhovinarjem in omogočile delovanje mikroorganizmov, zaradi katerih se je tkivo lahko ohranilo.
Šlo je za zelo posebne okoliščine, ki jih je v kamninah iz pozne krede izredno težko najti. Prav zato je pero, ohranjeno v iztrebku dinozavra, prava paleontološka redkost.
Morda ga je pred razpadom zaščitilo prav potovanje skozi prebavni sistem plenilca in njegova vključitev v iztrebek, ki se je pozneje spremenil v fosil.
V iztrebku se je skrival celoten prehranjevalni splet
Analiza koprolita je razkrila še eno žrtev. Poleg ptičjega perja in kosti so raziskovalci v njem našli tudi ribje luske. Po njihovi velikosti so sklepali, da so pripadale manjši sladkovodni ribi iz skupine kostnic.
Znanstveniki menijo, da je malo verjetno, da bi mladi tiranozaver ali nanotranozaver sam lovil tako majhne in težko ulovljive ribe. Zanj bi predstavljale preskromen vir hrane glede na trud, potreben za lov.
Verjetnejša je drugačna razlaga: ribo je najprej pojedla vodna ptica, to pa je nato požrl mladi teropod.
Fosilizirani iztrebek je tako ohranil posnetek celotne prehranjevalne verige izpred več kot 66 milijonov let. Majhno ribo je pojedla vodna ptica, ptico pa plenilski dinozaver. S tem je koprolit razkril ne samo, kaj je dinozaver jedel, temveč tudi zadnji obrok njegovega plena.
Iz majhnega kosa fosiliziranega iztrebka v velikosti žogice za golf so znanstveniki tako pridobili podatke o zgradbi pradavninega perja, prehrani plenilskega dinozavra, odnosih v takratnem ekosistemu in morebitnih razlogih, zaradi katerih so nekatere ptice preživele katastrofo ob koncu krede, druge pa so izumrle.
Pero se je znašlo na najslabšem možnem mestu za ptico, ki mu je pripadalo, toda na najboljšem možnem mestu za paleontologe, ki so ga odkrili 66 milijonov let pozneje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.