Sumite, da ima nekdo depresijo, a zavrača pomoč? Kaj storiti?
Depresija se lahko skriva za umikanjem in vztrajanjem, da je vse v redu. Kako prepoznati opozorilne znake, pristopiti k človeku in mu pomagati, tudi če pomoč zavrača?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Včasih človeka ni treba vprašati, kako je, da bi vedeli, da ni dobro. Poznamo ga dovolj dolgo, da opazimo spremembo. Sestra, ki se je vedno oglasila, se nenadoma umika. Brat, ki je imel tisoč načrtov, nima več volje za nič. Prijatelj odpoveduje srečanja in se skoraj ne javlja. Bivši mož ali žena, s katerim imamo skupne otroke, komaj še obvladuje vsakodnevne obveznosti. Nekdo, ki je bil nekoč poln energije, je postal brezvoljen, razdražljiv ali preprosto nekako odsoten.
Poskušamo se pogovoriti. Vprašamo, kaj se dogaja. Morda povemo celo naravnost, da nas skrbi. Odgovor pa je vedno podoben: »Nič mi ni. Samo utrujen sem.« »Ne potrebujem pomoči.« »Pusti me pri miru.« Ali pa stavek, ki je lahko še posebej težko slišati: »Saj bom preživel.«
Kaj lahko naredimo, če sumimo, da človek ne preživlja zgolj težkega obdobja, ampak se spopada z depresijo? Kako daleč lahko gremo, če pomoč zavrača? In kaj depresiven človek od ljudi okoli sebe pravzaprav potrebuje?
Depresija ni vedno videti kot žalost
Prva težava je, da depresija od zunaj ni nujno videti tako, kot si jo predstavljamo. Človek ni nujno ves čas žalosten in ne joka nujno. Lahko hodi v službo, skrbi za otroke, odgovarja na sporočila in se v družbi celo smeji, hkrati pa porablja ogromno energije samo za to, da ohranja videz običajnega življenja.
Po drugi strani se lahko depresija pokaže kot izrazita razdražljivost, umikanje, izguba zanimanja za ljudi in dejavnosti, zanemarjanje obveznosti, težave s spanjem, spremembe apetita, pomanjkanje energije, slabša koncentracija in vse večja pasivnost. Človek lahko začne govoriti o sebi izrazito negativno, občuti krivdo, se vidi kot breme drugim ali postaja vse bolj prepričan, da se stvari ne bodo nikoli izboljšale.
Svetovna zdravstvena organizacija depresijo razlikuje od običajnih nihanj razpoloženja predvsem po trajanju, intenzivnosti in posledicah. Pri depresivni epizodi sta potrtost oziroma občutek praznine ali razdražljivosti in izguba zanimanja ali zadovoljstva prisotni večino dneva, skoraj vsak dan, najmanj dva tedna, poleg tega pa se pojavijo še drugi simptomi. Pomembno je tudi, koliko stanje poseže v delo, odnose in običajno vsakodnevno življenje.
Prav zato je pri človeku, ki ga dobro poznamo, pogosto zelo povedna sprememba. Ne gre za to, da je imel nekaj slabih dni. Opazimo, da je že tedne drugačen in da postopoma izginjajo stvari, ki so bile nekoč del njega.
PREBERITE TUDI:
Diagnoze sami ne moremo postaviti
Čeprav smo lahko precej prepričani, da gre za depresijo, je sami ne moremo potrditi. Za strokovno oceno je potreben ustrezno usposobljen zdravstveni strokovnjak, ki ne preverja samo števila simptomov, ampak tudi njihovo trajanje in resnost, vpliv na vsakodnevno življenje, pretekle težave, morebitne telesne bolezni, uporabo alkohola ali drugih snovi ter druge okoliščine. Podobne simptome lahko spremljajo tudi druga duševna in telesna stanja.
Lahko pa človeku zastavimo dve precej preprosti vprašanji, ki se uporabljata tudi pri začetnem prepoznavanju depresije: ali se zadnje tedne pogosto počuti potrtega ali brezupnega in ali je izgubil zanimanje oziroma veselje do stvari, ki so ga prej veselile. Pritrdilen odgovor še ne pomeni diagnoze, je pa dober razlog, da se o počutju pogovori s strokovnjakom.
Pri tem naš cilj ne bi smel biti, da človeka pripravimo do priznanja: »Ja, depresiven sem.« Veliko koristneje je govoriti o tistem, kar dejansko vidimo.
Ne prepričujte ga, kako se počuti. Povejte mu, kaj opažate
Pogovor hitro zaide v slepo ulico, če človeku rečemo: »Ti si depresiven, potrebuješ pomoč,« on pa odgovori, da ni. Od tega trenutka naprej se pogovarjamo samo še o tem, kdo ima prav.
Drugače je, če ostanemo pri konkretnih opažanjih: »Zadnje čase se skoraj ne družiš več z nami. Stvari, ki so te veselile, te ne zanimajo. Vidim, da težko spiš in da ti že običajne stvari predstavljajo napor. Ne vem, kaj se dogaja, ampak skrbi me zate.«
Če gre za sestro, brata, prijatelja ali bivšega partnerja, odnos seveda določa, kako daleč lahko gremo. Vendar nam ni treba biti človekov trenutni partner ali živeti z njim, da smemo povedati, da smo opazili spremembo. Včasih jo celo lažje zazna nekdo, ki človeka pozna že leta in ga ne vidi vsak dan.
Pomembno pa je, da pogovor ni zasliševanje. Človeku ni treba razkriti vzroka svoje stiske, da bi mu smeli ponuditi pomoč. Če odgovori: »Nočem govoriti o tem,« lahko to spoštujemo in hkrati povemo: »V redu, ni ti treba govoriti z mano. Vseeno bi si želel, da se pogovoriš z nekom, ki ti lahko pomaga.«
Zakaj človek, ki pomoč najbolj potrebuje, pogosto pravi, da je ne potrebuje?
Od zunaj je to težko razumeti. Če nam je že več tednov ali mesecev slabo, zakaj ne bi naredili nečesa, kar bi nam lahko pomagalo?
Toda depresija prizadene prav področja, ki jih potrebujemo, da bi se iz težav začeli izvijati. Človeku lahko primanjkuje energije, težko se zbere in odloča, prihodnost vidi izrazito črno, izgublja motivacijo in zanimanje ter ima občutek, da se tako ali tako nič ne bo spremenilo. Brezup ni samo posledica njegovega položaja, ampak je lahko del depresije same.
Zato lahko dobronamerni »Samo naroči se pri zdravniku« zveni precej drugače človeku, ki ga izreče, kot tistemu, ki ga posluša. Poklicati ambulanto, poiskati terapevta, napisati elektronsko sporočilo, se dogovoriti za termin in potem nanj dejansko oditi zahteva niz majhnih odločitev in dejanj, za katere depresivnemu človeku lahko zmanjkuje moči.
Tu lahko bližnji naredi veliko več kot z desetim pogovorom o tem, zakaj bi moral poiskati pomoč.
Pomagajte mu narediti prvi korak manjši
Namesto da človeku naložimo veliko nalogo »poišči si pomoč«, lahko skupaj poiščemo najmanjši naslednji korak. Morda je to samo pogovor z osebnim zdravnikom. Lahko skupaj poiščemo možnosti pomoči, ponudimo prevoz ali ga vprašamo, ali želi, da ga na prvi obisk pospremimo.
V Sloveniji je lahko prvi naslov izbrani osebni zdravnik, na voljo pa so tudi strokovnjaki v Centrih za duševno zdravje odraslih. NIJZ ob duševni stiski svetuje, naj človek pomoči ne išče šele takrat, ko je stanje nevzdržno.
Pomembno je tudi vedeti, da zdravljenje depresije ne pomeni avtomatično jemanja antidepresivov. Obstajajo učinkovite psihološke oblike zdravljenja, pri zmerni in težji depresiji pa se lahko psihološko zdravljenje kombinira z zdravili. Izbira je odvisna od resnosti težav, drugih okoliščin in potreb posameznika.
Za človeka, ki se zdravljenja boji, je lahko zato precej lažje sprejeti predlog: »Pojdi samo na pogovor in povej, kaj se dogaja. Ni se ti treba danes odločiti za nič drugega.«
Kaj pa, če pomoč vedno znova zavrne?
To je za ljudi okoli njega pogosto najbolj boleč del. Vidijo, da človek tone, vendar je odrasel in ima pravico odločati o sebi. Če ni neposredno ogrožen, ga praviloma ne moremo prisiliti v zdravljenje samo zato, ker smo prepričani, da bi mu koristilo.
To pa ne pomeni, da po prvem »ne« izginemo.
Pri manj hudi depresiji, ko človek zdravljenja ne želi, tudi strokovne smernice predvidevajo spremljanje stanja, informacije o depresiji in možnostih pomoči ter ponovno oceno čez nekaj tednov. Smisel vztrajnosti torej ni v pritiskanju, temveč v tem, da vrata do pomoči ostanejo odprta.
Bližnji lahko naredimo nekaj podobnega. Čez nekaj dni ponovno pokličemo. Povabimo človeka na kavo ali sprehod. Vprašamo ga, ali kaj potrebuje. Prinesemo kosilo. Pomagamo pri konkretni stvari, ki je trenutno ne zmore. In ni treba, da se vsak stik spremeni v pogovor o depresiji. Če človek dobi občutek, da ga vsi opazujejo samo še kot bolnika, se lahko začne umikati še bolj.
Hkrati ne smemo prevzeti njegovega življenja. Podpora ni isto kot neskončno opravljanje njegovih obveznosti, prikrivanje težav pred okolico ali dopuščanje vedenja, ki škoduje drugim.
Kaj pa, če odklanja vsako pomoč?
Če oseba zavrne tudi zelo majhne ponudbe – skupen sprehod, prineseno kosilo, prevoz ali spremstvo k zdravniku –, ni smiselno vsakih nekaj dni iskati novega načina, kako bi pomoč vendarle sprejel. Ponavljajoče prepričevanje ga lahko še bolj potisne v obrambni položaj, v katerem začne predvsem dokazovati, da vse zmore sam.
Bolje je jasno povedati, da smo zaskrbljeni in da smo mu na voljo, nato pa njegovo zavrnitev spoštovati ter ohranjati običajen stik. Izjema je sum, da je človek nevaren sebi ali drugim oziroma da zaradi njegovega stanja niso varni otroci. Takrat njegova želja, naj ga pustimo pri miru, ni več edino merilo našega ravnanja.
Bivši partner je še vedno lahko nekdo, za kogar nam ni vseeno
Posebej zapleteno postane, kadar sumimo na depresijo pri bivšem možu ali ženi. Partnerskega odnosa je konec, človeška vez pa ni nujno izginila. Če imamo skupne otroke, bo ta oseba tako ali tako ostala del našega življenja.
Tu je dobro ločiti dve stvari. Kot bivši partner nimamo pravice zahtevati, da nam človek razkrije svoje intimne težave ali da sprejme zdravljenje zato, ker smo mi presodili, da ga potrebuje. Imamo pa vso pravico povedati, kaj opažamo, izraziti skrb in ponuditi pomoč.
Ko so vpleteni otroci, obstaja še druga odgovornost. Takrat ni pomembno samo, kako se počuti drugi starš, ampak tudi, kako njegovo stanje vpliva na otroke. Ali zmore poskrbeti za njihove osnovne potrebe? Ali je sposoben biti z njimi varno sam? Ali otroci zaradi njegovega stanja prevzemajo odgovornosti, ki ne sodijo na njihova ramena? Ali poskušajo sami skrbeti za mamo ali očeta?
Otroka nikoli ne bi smeli postaviti v položaj opazovalca in mu naročiti, naj preverja, kako je z drugim staršem, ali naj nam poroča, kaj govori in počne. Otrok potrebuje odrasle, ki bodo prevzeli odgovornost, ne dodatnega bremena, da mora rešiti mamo ali očeta.
Kaj depresivnemu človeku pomaga bolj kot »moraš se spraviti ven«
Ko gledamo človeka, ki se je zaprl vase, je zelo mamljivo iskati rešitev v aktivnosti. »Pojdi malo ven.« »Začni telovaditi.« »Pokliči prijatelje.« »Moraš se zamotiti.« Spanje, gibanje, dnevna rutina, socialni stiki in dejavnosti, ki jih je človek nekoč rad počel, so res lahko pomemben del okrevanja in jih priporočajo tudi strokovne smernice.
Težava je beseda »moraš«. Človeku, ki že tako občuti krivdo, ker ne zmore funkcionirati tako kot prej, lahko seznam vsega, kar bi moral početi, samo potrdi občutek, da mu spodleti še pri okrevanju.
Veliko prijazneje in pogosto tudi učinkoviteje je ponuditi sodelovanje. Ne »moral bi iti na sprehod«, ampak »greva za deset minut ven?«. Ne »moraš se več družiti«, ampak »pridem jutri na kavo«. Ne »uredi si stanovanje, bolje se boš počutil«, ampak »če želiš, ti danes pomagam pri perilu in potem nekaj pojeva«.
Majhne stvari depresije ne zdravijo. Lahko pa človeku pomagajo preživeti obdobje, v katerem še nima dovolj moči za večje korake, in zmanjšujejo njegovo osamljenost.
Nekaterih stavkov raje ne izrecimo
»Poglej, koliko lepega imaš.« »Drugi imajo še hujše težave.« »Moraš začeti razmišljati pozitivno.« »Zaradi otrok se moraš pobrati.« »Če bi se malo bolj potrudil, bi bilo drugače.«
Takšni stavki so običajno izrečeni iz nemoči in želje, da bi človeka premaknili. Toda depresija ni pomanjkanje hvaležnosti, volje ali ljubezni do otrok. Človek lahko zelo dobro ve, kaj vse ima, in ga prav zato še bolj razjeda vprašanje, zakaj se kljub temu počuti tako slabo.
Še posebej previdni bodimo z otroki kot argumentom. »Pomisli na svoje otroke« se morda zdi močna motivacija, toda pri človeku, ki se že počuti kot slab starš ali breme svoji družini, lahko samo poglobi krivdo. Otroci so razlog, da odrasli okoli njega resno spremljajo položaj in poskrbijo za njihovo varnost, niso pa orodje, s katerim depresivnega starša prisilimo, da se začne počutiti drugače.
Obstaja trenutek, ko moramo vprašati naravnost
Če človek začne govoriti, da življenje nima več smisla, da bi bilo drugim brez njega lažje, da ne vidi izhoda ali da bi najraje zaspal in se ne zbudil več, teh besed ne odpravimo kot dramatiziranje.
Vprašamo lahko neposredno: »Ali razmišljaš o tem, da ne bi več živel?« oziroma »Ali razmišljaš, da bi si kaj naredil?«
Strokovne smernice priporočajo neposredno spraševanje o samomorilnih mislih in namerah. Če obstaja precejšnje neposredno tveganje, je potrebna urgentna strokovna pomoč.
V takšnem trenutku vprašanje, ali se bo človek jezil na nas, ni več najpomembnejše. Če presodimo, da je neposredno ogrožen, pokličemo 112 oziroma poiščemo nujno zdravstveno ali psihiatrično pomoč. NIJZ navaja tudi Klic v duševni stiski na številki 01 520 99 00, ki deluje vsak dan med 19. in 7. uro, ter brezplačni zaupni telefon Samarijan in Sopotnik 116 123, ki je dosegljiv 24 ur na dan.
Ne moremo ga rešiti, lahko pa naredimo veliko
Morda je najtežje sprejeti prav to, da lahko nekoga zelo dobro poznamo, ga imamo radi, vidimo njegovo stisko in kljub temu nimamo moči, da bi namesto njega sprejeli odločitev za zdravljenje. Tudi najboljši pogovor nima gumba, s katerim bi depresijo izključili.
Toda iz tega ne sledi, da smo nemočni.
Lahko prvi opazimo, da se je človek spremenil. Lahko mu to povemo brez obsojanja. Lahko ostanemo v stiku, čeprav nas prvič zavrne. Lahko zmanjšamo praktične ovire med njim in strokovno pomočjo. Lahko ga pospremimo do zdravnika. Lahko prevzamemo kakšno breme, ko je najhuje, ne da bi prevzeli njegovo življenje. Če so vpleteni otroci, lahko poskrbimo, da ne postanejo tisti, ki morajo reševati odraslega. In kadar nas skrbi, da bi si lahko ta oseba kaj naredila. lahko ukrepamo tudi takrat, ko bi ona najraje, da pogledamo stran.
Včasih človek v depresiji še ne verjame, da mu je lahko bolje. Morda mu tega niti ne bomo mogli dopovedati. Lahko pa nekaj časa ostanemo ob njem dovolj blizu, da mu do trenutka, ko bo pripravljen sprejeti pomoč, ni treba vsega nositi samemu.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
