Ali so pametni ljudje res bolj nagnjeni k anksioznosti?
Povezava med inteligenco, anksioznostjo in premlevanjem: zakaj analitičen um težje zaključi misli in kaj to pomeni za počutje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Pogosto razmišljanje je, da imajo pametni ljudje več psihičnih težav. Da so bolj nagnjeni k anksioznosti in depresiji, da zaradi stalnega premlevanja težje živijo kot bolj preprosti (marsikdaj tudi grdo označeni za neumne) ljudje. Na prvi pogled se zdi logično. Če nekdo zazna več, potem ima tudi več materiala, o katerem lahko razmišlja. Hkrati pa je taka razlaga tudi dobrodošla tolažba za tiste, ki ocenjujejo, da imajo visok inteligenčni kvocient, a si svojega slabega čustvenega stanja ne znajo pojasniti drugače.
Strokovno pa ta povezava ne zdrži, vsaj ne tako neposredno. Visoka inteligenca sama po sebi ni psihološka obremenitev in še manj diagnoza. Raziskave ne potrjujejo enostavne formule, po kateri bi imeli visoko inteligentni ljudje kar avtomatično več duševnih motenj in bi bili bolj nagnjeni k anksioznosti ali depresivnosti. Ne pomeni, da bo nekdo avtomatično bolj zaskrbljen, bolj napet ali bolj nagnjen k slabemu razpoloženju.
PREBERITE TUDI:
Vseeno pa drži, da lahko nekateri tipi inteligence in načini razmišljanja človeka naredijo bolj dovzetnega za notranjo preobremenjenost. Pri tem inteligenca sama po sebi ni problem, zaplete se, ker lahko zelo dejaven, analitičen um težje zaključi misel, ko je enkrat v pogonu.
Ko razmišljanje ne najde zaključka
Ljudje z izrazito analitičnim umom pogosto ne ostanejo pri prvi razlagi. Ko se nekaj zgodi, naj bo to zapleten pogovor, nejasen odziv druge osebe ali neprijetna situacija v službi, njihov um zelo hitro odpre dodatne možnosti. Kaj je bilo mišljeno. Kaj je ostalo zamolčano. Kaj je v ozadju. Kaj lahko to pomeni za naprej. Ta sposobnost je lahko izjemno dragocena pri delu, ustvarjanju, reševanju problemov in presojanju ljudi, v osebnem življenju pa postane utrujajoča takrat, ko se razmišljanje spremeni v zanko.
Visoko inteligenten človek tako ni nujno bolj ranljiv, lahko pa je njegov um bolj spreten v tem, da izdela še eno razlago, še eno možnost, še en scenarij. Če zraven nima dovolj dobre sposobnosti notranje regulacije, se hitro zgodi, da začne z dodatnim razmišljanjem uravnavati lastno napetost. Na videz deluje, kot da problem rešuje, v resnici pa si pogosto kupuje predvsem občutek navideznega nadzora, ki ga v praksi le še bolj utrudi.
Več zaznavanja, več notranjega prometa
Ljudje, ki hitreje zaznavajo podrobnosti, pogosto opazijo tudi stvari, ki drugim uidejo – drobne spremembe v tonu, neujemanja v besedah, občutek, da nekaj ni čisto v redu. Kar za nekoga ostane bežen vtis, se pri njih razvije v vprašanje.
To pomeni več informacij in več povezav, hkrati pa tudi več notranjega prometa.
Če ta proces nima jasne meje, se lahko zgodi, da um ostane aktiven tudi takrat, ko dodatna analiza ne prinese več ničesar novega. Občutek, da je treba nekaj še premisliti, se podaljšuje, čeprav se vsebina v resnici ne spreminja več.
Inteligenca ni isto kot notranja regulacija
Vsekakor je veliko odvisno od tega, kako je človek zgrajen še na drugih ravneh. Pomembna je njegova toleranca do negotovosti, stopnja samokritike, čustvena regulacija, zgodovina stresa in okolje, v katerem živi. Dva človeka z enako visoko inteligenco lahko zato živita povsem različno notranje življenje. Eden bo svojo sposobnost povezovanja uporabljal kot moč, drugi pa bo v njej začel izgubljati mir.
Občutek, da te lastne misli izčrpavajo, pogosto ne izvira iz inteligence kot takšne, ampak iz odnosa do misli. Nekateri ljudje svoje misli jemljejo kot informacijo, drugi kot alarm. Nekateri zaznajo možnost in jo pustijo pri miru, drugi jo začnejo razpletati, kot da je od tega odvisna njihova varnost. In kadar se ta vzorec ponavlja, ni čudno, da se človek začne počutiti, kot da mu njegova pamet ne pomaga, ampak otežuje življenje.
Tu je pomembna razlika med globokim razmišljanjem in premlevanjem. Prvo širi razumevanje in človeka pripelje do jasnejšega pogleda. Drugo človeka utrudi, ker ostaja v kroženju. Navzven sta si lahko podobna, znotraj pa ju prepoznamo precej hitro. Po globokem razmisleku imamo običajno več orientacije. Po premlevanju smo predvsem bolj napeti. Obremenitev se ne pojavi zato, ker je misli preveč, ampak zato, ker se ne zaključijo.
Druga stran: manj analize, manj notranjega hrupa
Manj analitičen način razmišljanja se pogosto razume kot slabost, v resnici pa lahko pomeni precejšnjo prednost. Ne zato, ker bi človek razumel manj, ampak ker ne odpira več vprašanj, kot jih situacija zahteva.
Misel se prej zaključi. Situacija ostane v svojih realnih okvirih. Ni potrebe po dodatnih razlagah.
V času, ko je veliko ljudi notranje preobremenjenih prav zato, ker se njihov um ne ustavi, je ta lastnost lahko skoraj dar. Ne kot znak nižje vrednosti, ampak kot oblika zdrave preprostosti, ki človeku prihrani veliko energije. Ni vsak mentalni presežek prednost in ni vsaka večja analitičnost nujno koristna. Včasih je blagoslov prav to, da stvari ne razgradiš do zadnjega vijaka, ampak veš, kdaj je dovolj.
Kaj pomaga, ko um ne zna odložiti stvari
Tukaj pomaga zelo prizemljen premik. Visoko inteligentnemu človeku običajno ne koristi nasvet, naj manj razmišlja, ker je to približno tako uporabno, kot če bi nekomu z močnim sluhom rekli, naj manj sliši. Veliko bolj smiselno je, da se nauči razlikovati med mišljenjem, ki vodi v odločitev, in mišljenjem, ki samo podaljšuje napetost.
Prvo vprašanje, ki si ga je vredno postaviti, je, ali to, kar trenutno premlevam, res vodi k rešitvi ali samo vzdržuje občutek, da nad situacijo še nisem izgubil nadzora. Drugo je, ali imam na voljo nov podatek ali samo vrtim istega. Tretje pa, ali v resnici iščem odgovor ali predvsem pomiritev. Ta razlika je pogosto odločilna, ker človek hitro ugotovi, da ga ne muči pomanjkanje razlage, ampak nezmožnost, da bi zdržal nepopoln zaključek.
Takrat pomaga enostaven zavesten sklep. Ne popoln sklep, ne dokončen odgovor, ampak dovolj dober zaključek za ta trenutek. Misel je treba včasih zaključiti zato, ker ne vodi več nikamor, ne zato, ker bi bila tema že v celoti razrešena. Za nekatere ljudi je to pravzaprav najtežja psihološka veščina.
Najbolj pošten zaključek
Visoka inteligenca ni prekletstvo in ni avtomatska vstopnica v psihično stisko. Prav tako manj analitičen um ni dokaz manjvrednosti, ampak je lahko v določenih okoliščinah velika zaščita pred notranjim hrupom. Strokovno pošteno je reči predvsem to, da inteligenca sama po sebi ne pojasni dovolj. Bolj kot to, koliko nekdo razume, je za njegovo duševno počutje pomembno, kako ravna z lastnimi mislimi, koliko negotovosti zmore prenesti in ali zna svoj notranji sistem tudi umiriti, ne samo obremeniti z novo analizo.
Če se prepoznate med tistimi, ki veliko mislijo, ne poskušajte postati manj inteligentni, manj prodorni ali manj občutljivi, ampak vadite trenutek, ko se odločite, da je razmišljanja za danes dovolj. Razlika ni v tem, koliko razumemo, ampak ali znamo pravočasno odložiti, kar smo že dovolj premislili.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
