Ko hrana postane tolažba: kako ustaviti čustveno prenajedanje
Se tudi vam zdi, da se vedno znova pregrešite pri hrani, čeprav bi radi shujšali? Razlog morda ni v volji, ampak v tem, kaj s hrano skušate pomiriti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste že slišali za čustveno prenajedanje? Ko smo živčni in se pomirimo z vrečko čipsa. Ali pa, ko ne vemo, kaj bi počeli, in odpremo hladilnik, čeprav sploh nismo lačni. Ali pa, ko nas od žalosti preplavljajo solze in edino uteho najdemo v kanglici sladoleda?
Pri čustvenem prenajedanju ne gre za običajno lakoto. Gre za trenutke, ko hrana prevzame vlogo pomiritve, nagrade, odklopa ali tolažbe. Včasih gre za čokolado po težkem dnevu, drugič za čips pred televizijo, tretjič za naročeno hrano, čeprav smo pred tem že večerjali. Skupni imenovalec ni vrsta hrane, temveč občutek, da nas k njej ne vodi telo, ampak notranja napetost. Jemo hitro, pogosto skoraj odsotno, kot v nekakšnem tunelu. Prijeten občutek traja kratek čas, za njim pa pridejo teža v želodcu, sram in znano notranje očitanje, zakaj smo si to spet naredili.
Prav ta sram potem pogosto sproži napačen odziv. Naslednji dan si obljubimo, da bomo strožji do sebe. Da ne bomo kupili nič sladkega. Da bomo »od zdaj naprej« jedli disciplinirano. Toda čustveno prenajedanje se redko razreši z več prepovedmi, ker njegov izvor ni v hrani. Hrana je le način, kako se za kratek čas umaknemo pred nečim, kar je težko občutiti, priznati ali sprejeti.
Zakaj dieta ne reši čustvenega prenajedanja
Ko se po prenajedanju počutimo slabo, se zdi najbolj logično, da začnemo nadzorovati hrano. To je razumljiv odziv, a pogosto ne zadene bistva. Stroga dieta lahko začasno ustvari občutek reda, vendar hkrati poveča notranji pritisk. Če si nekaj prepovemo, o tem pogosto razmišljamo še več. Hrana, ki je bila prej samo hrana, postane preizkus značaja. Vsak grižljaj dobi moralno težo.
PREBERITE TUDI:
Pri čustvenem prenajedanju je pomembno razlikovati med hrano kot telesno potrebo in hrano kot čustvenim nadomestkom. Seveda je smiselno skrbeti za redne obroke, dovolj beljakovin, dovolj spanja in stabilen ritem dneva, ker izčrpano in lačno telo težje uravnava impulze. A če se prenajedanje vedno znova pojavlja v podobnih čustvenih okoliščinah, samo urejanje jedilnika ne bo dovolj. V takih primerih nas mora bolj kot vsebina krožnika zanimati razlog, zaradi katerega smo segli po njem.
Nekdo poseže po hrani, ko je utrujen. Nekdo, ko je osamljen. Nekdo, ko je jezen, pa si jeze ne dovoli izraziti. Nekdo takrat, ko se počuti nemočnega, spregledanega ali praznega. Hrana je v takih trenutkih najhitreje dostopen način pomiritve, ki ga telo pozna. Težava je le, da pomiri kratkoročno, dolgoročno pa ne naslovi tistega, kar je v resnici klicalo po pozornosti. Da bi ta mehanizem razumeli, moramo pogledati še korak globlje.
Ko jemo občutke, ki jih ne znamo poimenovati
Pogosto se zgodi, da sploh ne vemo, kaj je bilo narobe. Mislimo, da na nas ni vplivalo nič posebnega. Da je bil samo večer, dolgčas, navada. A ko začnemo bolj pozorno opazovati, se pokaže, da se je pred prenajedanjem skoraj vedno nekaj zgodilo. Morda kratek, hladen odgovor partnerja. Občutek, da se v službi trudimo brez priznanja. Klic staršev, po katerem spet ostanemo napeti. Dan, v katerem ni bilo nobenega pravega premora.
Čustva, ki jih ne znamo ali ne smemo čutiti, pogosto poiščejo stranska vrata. Če je bila v otroštvu žalost sprejeta kot pretiravanje, jeza kot nevljudnost, ranljivost pa kot šibkost, se lahko v odraslem obdobju naučimo zelo hitro preskočiti čustvo. Navzven delujemo mirno, funkcionalno in razumno, v telesu pa napetost ostane in hrana takrat postane način, kako to napetost preglasimo.
Zato je čustveno prenajedanje znak, da smo se naučili sami sebe tolažiti na način, ki nam je bil v nekem obdobju najbolj dostopen. Pri nekaterih je hrana povezana z občutkom varnosti že od otroštva. Hranjenje je ena prvih izkušenj pomiritve, bližine in skrbi. Ni nenavadno, da se v odraslosti k hrani vračamo prav takrat, ko pogrešamo občutek, da je nekdo ob nas, da nas razume ali da nam ni treba vsega držati skupaj.
Kaj se skriva za željo po hrani
Pri čustvenem prenajedanju je koristno nekaj časa opazovati ponavljajoči se vzorec. Ne v smislu nadzora, ampak razumevanja. Če se želja po hrani najpogosteje pojavi zvečer, je morda dan preveč izčrpavajoč in premalo hranilen v čustvenem smislu. Če se pojavi po družinskih srečanjih, morda v odnosih ostaja preveč neizrečenega. Če se pojavi, ko smo sami, je lahko v ozadju osamljenost. Če se pojavi po kritiki, je morda hrana način, kako ublažimo sram ali občutek neustreznosti.
Včasih je v ozadju dolgčas, ki pa ni vedno tako nedolžen, kot se zdi. Dolgčas pogosto prekrije praznino, nemir ali občutek, da v življenju ni dovolj tistega, kar nas zares napolni. Včasih gre za nemoč. Ko ne moremo spremeniti situacije, odnosa ali pritiska, se občutek nadzora preseli na hrano. Vsaj tam se nekaj zgodi takoj. Vsaj tam se napetost za nekaj minut premakne.
Posebej pogosto se za prenajedanjem skriva jeza. Ne tista glasna in eksplozivna, ampak tiha jeza, ki je nikoli ne izrazimo. Če smo se naučili, da ni lepo biti jezen, lahko ta občutek obrnemo proti sebi. Namesto da bi priznali, da nas je nekdo prizadel ali prestopil mejo, skušamo nelagodje utišati s hrano.
Prav zato pomaga, da po epizodi prenajedanja ne začnemo z napadom nase. Veliko več nam pove miren pregled dogajanja. Kdaj se je začelo? Kaj sem čutil pred tem? Kaj sem potreboval? Kaj sem si želel od nekoga drugega, pa tega nisem dobil? Kje sem se počutil nemočnega? Takšna vprašanja niso izgovor, ampak začetek odgovornosti. Dokler vidimo samo hrano, ostanemo na površini, ko začnemo videti občutek pod njo, pa dobimo možnost izbire.
Kako se ustaviti, preden nas vzorec odnese
Prvi korak je premor. Ne velik, dramatičen sklep, da nikoli več ne bomo jedli čustveno, ampak nekaj sekund prostora med impulzom in dejanjem. Ko se pojavi močna želja po hrani, se lahko najprej vprašamo, ali je to telesna lakota ali čustvena potreba. Telesna lakota navadno narašča postopoma in ni tako zelo izbirčna. Čustvena lakota pogosto pride nenadoma, zahteva točno določeno hrano in nosi občutek nujnosti.
Če ugotovimo, da gre bolj za čustveno potrebo, ni treba takoj zmagati nad njo. Dovolj je, da jo za trenutek opazimo. Morda se celo zavemo, da v tem trenutku ne potrebujemo le hrane, ampak nekaj v nas potrebuje pomiritev. Nato poskusimo dodati še eno obliko skrbi zase, preden se odločimo, kaj bomo naredili. Kozarec vode, nekaj počasnih izdihov, kratek sprehod okoli bloka, topel tuš, zapis treh stavkov v zvezek, sporočilo nekomu, ki nam je blizu. Včasih bomo še vedno jedli. A če bomo jedli bolj zavestno, brez občutka transa in brez samoponiževanja, smo vzorec že začeli spreminjati.
Pomembno je tudi, da si ustvarimo druge vire ugodja. Če je hrana edina nagrada dneva, se ji bo težko odpovedati. Človek potrebuje drobne oblike užitka, ki niso vezane samo na kuhinjo: počitek, gibanje, glasbo, stik z naravo, pogovor, ustvarjanje, dotik, smeh, tišino.
Sprememba se začne z drugačnim odnosom do sebe
Čustveno prenajedanje se ne konča s sovraštvom do sebe. Notranji kritik, ki po prenajedanju govori, da smo brez volje, šibki ali zanič, morda zveni kot glas discipline, v resnici pa pogosto samo poglobi sram. Sram pa človeka redko premakne v skrb zase. Pogosteje ga znova potisne v isti krog.
Bolj zdrav notranji glas ni popustljiv v smislu, da bi rekel, da nič ni pomembno. Je pa dovolj topel, da lahko ostanemo v stiku s sabo. Namesto očitka se lahko pojavi drugačen stavek: »Danes mi je bilo težko in hrana je bila način, kako sem si poskušal pomagati. Zdaj lahko pogledam, kaj sem v resnici potreboval.« Tak odnos ne opravičuje vzorca, ampak ga naredi razumljivega. Kar razumemo, pa lahko začnemo spreminjati.
Če so epizode prenajedanja pogoste, če jih spremlja občutek izgube nadzora, skrivanje hrane, močan sram, bruhanje, strogo kaznovanje s postom ali pretirana obsedenost s težo, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Takrat ne govorimo več le o neprijetni navadi, ampak o vzorcu, ki potrebuje terapevtsko podporo. Motnje hranjenja in kompulzivno prenajedanje niso stvar značaja, temveč stanja, pri katerih je pomoč pomembna in učinkovita.
Hrana sama po sebi ni sovražnik. Lahko je užitek, druženje, praznovanje, skrb za telo in del lepega življenja. Zaplete se, ko mora postati tudi nadomestek za počitek, bližino, mejo, žalost, jezo ali tolažbo. Ko začnemo prepoznavati, kaj vse smo ji naložili, lahko počasi poiščemo druge načine, kako poskrbeti zase. Ne čez noč in ne s popolnim nadzorom, ampak z več iskrenosti do tega, kaj nas v resnici hrani.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
