Pexels

Ko govorimo o uspehu, si pogosto predstavljamo disciplino, cilje in vztrajnost. Redkeje pa pomislimo, da ima pri tem pomembno vlogo tudi to, kako gledamo na to, kar že imamo. Oprah Winfrey, ena najbolj prepoznavnih in vplivnih žensk na svetu, govori prav o tem. Zagovarja, da se pot do uspeha začne s hvaležnostjo. Kaj to pravzaprav pomeni?

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Zakaj nas nekatere pripombe tako zabolijo: moč zrcaljenja

Osebna rast

Zakaj ostajamo v coni udobja in kako končno narediti prvi korak

Uspeh se ne začne pri ciljih, ampak pri fokusu

Večina ljudi si uspeh predstavlja kot nekaj, kar pride potem, ko dosežemo dovolj. Ko bomo imeli več denarja, več priznanja, več varnosti. Takrat naj bi se počutili dobro. Oprah je šla v nasprotno smer.

Pexels

Večkrat je povedala, da se je njena pot začela spreminjati šele takrat, ko je začela zavestno opažati, kaj že ima. Ne kot seznam dosežkov, ampak kot drobne stvari, ki jih prej ni opazila. Občutek, da ima streho nad glavo. Ljudje, ki so ji stali ob strani. Priložnosti, ki niso bile samoumevne.

Vsi vemo, da je bilo njeno življenje daleč od popolnega. Njena zgodba vključuje revščino, zlorabo, zavrnitve ..., a prav zato je bil njen premik v razmišljanju še toliko bolj pomemben.

Hvaležnost ni prišla namesto težav. Prišla je skupaj z njimi.

Zakaj hvaležnost dejansko deluje (in ni samo “pozitivno razmišljanje”)

Ob prvem stiku z idejo o prakticiranju hvaležnosti lahko hitro pomislimo, da gre za prazno naivnost. Kot da si govorimo, da je vse v redu, tudi ko ni. Ampak psihološko gledano gre za nekaj povsem drugega.

Pexels

Naš um ima naravno težnjo, da išče, kaj manjka, kaj je narobe, kaj bi lahko šlo bolje ... To je mehanizem preživetja, ki nas je kot človeška bitja skozi zgodovino ščitil. Težava nastane, ko ta mehanizem začne voditi naše celotno doživljanje. Če smo ves čas usmerjeni v to, kar še nimamo, se v resnici nikoli ne premaknemo iz občutka pomanjkanja in to ne glede na to, koliko dosežemo.

Hvaležnost pa ta vzorec nežno prekine. Ne zanika realnosti, ampak razširi pogled in doda še drugo plast razumevanja. Ko se to zgodi, se spremeni tudi notranje izhodišče, iz katerega delujemo.

Iz pomanjkanja v zaznavanje možnosti

Oprah pogosto poudarja, da hvaležnost ni samo občutek, ampak je v resnici vaja, praksa. Dolga leta je vodila dnevnik hvaležnosti, v katerega je zapisovala stvari, za katere je bila hvaležna. To niso bile samo velike in pomembne reči, osredotočala se je tudi na malenkosti. S tem ni ustvarjala lažne pozitivnosti, ampak drugačno zaznavo.

Dejstvo je, da ko naš um začne opažati, kaj je že dobro, se postopoma spremeni tudi to, kaj vidimo kot možno. Naše odločitve potem niso več vodene iz strahu, da ne bo dovolj, ampak iz občutka, da nekaj že imamo in lahko iz tega gradimo naprej.

In to je subtilna, a ključna razlika.

Pexels

Zakaj hvaležnost ni lahka (in zakaj to nekaj pomeni)

Veliko ljudi si reče, da bi morali biti bolj hvaležni, a pogosto to zavedanje ostane le na ravni misli. Resnična hvaležnost namreč ni nekaj, kar si lahko preprosto ukažemo. Težko je biti hvaležen, ko smo razočarani in stvari ne gredo po načrtih. Ali pa takrat, ko imamo občutek, da smo dali veliko, a nazaj dobili le malo.

Prav zato je redno prakticiranje tako pomembno. Z vajo utrdimo našo sposobnost videnja lepih stvari, a to ne pomeni, da zato enostavno ignoriramo težke dele. Slednjih le ne pustimo, da postanejo edina resničnost, ki jo vidimo.

Kaj si lahko sposodimo od Oprah (brez idealiziranja)

Če bi morali Oprahino sporočilo strniti v eno uporabno misel, bi bilo to, da uspeh ni nekaj, kar pride in nas potem naredi hvaležne. Hvaležnost je stanje, iz katerega uspeh sploh lahko raste. Ne kot magična formula, ampak kot notranja nastavitev.

Osebna rast

Pet stavkov Jima Curtisa, ki vabijo k novoletni samorefleksiji

Hvaležnost lahko začnemo vaditi zelo preprosto, le z majhnim premikom pozornosti. Zvečer, ko se dan konča, se lahko za trenutek ustavimo in se vprašamo: »kaj je danes bilo dovolj dobro, da je vredno opaziti?«

Morda to ne bo spremenilo vsega naenkrat, a začne se premikati nekaj, kar je v ozadju pogosto bolj odločilno kot cilji sami – način, kako gledamo na svoje življenje.