Zakaj je biti povprečen čisto dovolj?
V svetu nenehnega primerjanja lahko običajno življenje hitro deluje premalo. A prav tam se pogosto začne največ miru.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nekoč je bilo dovolj, da smo živeli svoje življenje, danes pa se zdi, kot da ga moramo sproti ves čas nekomu dokazovati.
To se vidi že pri čisto navadnih stvareh. Pri jutranji kavi, ki ni več samo navadna kava, ampak že iščemo kot, kot da bomo posneli fotografijo z dobro svetlobo. Pri izletu, ki ni le sprehod, ampak razgled z vrha, na katerega smo se odpravili še pred zoro, da bi bili tam pred drugimi. Pri kosilu, ki ni več samo kosilo, ampak prizor, iz katerega mora biti razvidno, da znamo uživati v dobri hrani.
Tudi pri mladih se pritisk začne zelo zgodaj. Opazujejo obraze, telesa, stanovanja, stil, rutine, navade in vtis, da imajo nekateri pri dvajsetih življenje že estetsko, finančno in socialno izpeljano do popolnosti. Odrasli pri tem niso prav nič bolj imuni. Le da primerjave z leti zamenjajo obliko. Namesto trpalnic, matche in viralnih pogruntavščin v zrelejših letih za dokazovanje nadpovprečnosti nastopijo potovanja, prenove, naši super uspešni otroci, boljša družba, fit postava …
V ozadju vsega tega pa je ista misel: ali sem dovolj?
Za vsem tem dokazovanjem v resnici stoji vprašanje ocenjevanja naše vrednosti. Smo dovolj dobri? Dvom se zbudi, ko pogledamo okrog sebe in imamo občutek, da drugi živijo bolj polno, bolj zanimivo, bolj dovršeno. Da so nekako bolj pri stvari. Mi pa smo samo nekje vmes. Solidni, čisto v redu, a brez presežka, ki bi se ga dalo pokazati.
PREBERITE TUDI:
Če smo povsem pošteni, pa je tako razmišljanje močno utrujajoče. Izčrpava nas, ker svoje življenje ves čas ocenjujemo po tem, kako je videti v primerjavi z drugimi. Izgubljamo se, ker ne znamo več realno oceniti, kako dobro zares živimo.
Zakaj nas povprečnost danes tako hitro zaboli
Povprečnost seveda ni nič slabega, postane pa boleča, če ji pripišemo tak pomen. In v to past se ujame marsikdo, saj se je beseda povprečen v družbi skoraj neopazno spremenila skoraj v žalitev. Kot da pomeni neopazen, nezanimiv, brez vrednosti. Kot da je nekaj narobe, če nisi izjemen. Če ne izstopaš. Če nimaš zgodbe, ki bi jo bilo vredno objaviti, posneti, izpostaviti ali občudovati.
Psihološko je to razumljivo, saj je človek bitje primerjave. Svoj občutek vrednosti že od nekdaj gradi tudi skozi pogled na druge. V resnici tudi ni zares narobe, da se primerjamo, večja težava postane, ker se primerjamo z napačnim. Danes namreč ne gledamo več samo ljudi iz svojega bližnjega kroga, temveč neprestano opazujemo skrbno izbrane vrhunce tujih življenj, ki se svetijo z naših malih ekranov. To pa ni in ne more biti realna primerjava, saj svoj vsakdan primerjamo z nečim, kar je bilo izbrano in objavljeno prav zato, ker deluje bolje od vsakdana.
Ko človek takšne prizore gleda dovolj pogosto, začne dobivati popačeno predstavo o tem, kaj je normalno. Povprečno življenje, ki je bilo še pred kratkim nekaj povsem običajnega, začne delovati kot znak, da zamuja in mu nekaj manjka. Da se ni dovolj potrudil ali pa da ni dovolj drzen, lep, discipliniran, sposoben ali enostavno dovolj poseben.
Ker je v današnjem svetu tak pritisk stalen, se pri marsikom razvije tih notranji nemir. Kot da smo ves čas rahlo v zaostanku za nečim, česar sploh ne znamo natančno poimenovati.
Ko postane vsakdanje premalo
Ena najbolj zahrbtnih posledic tega časa je, da običajno življenje izgublja ugled.
V resnici pa prav v njem poteka večina tistega, kar človeka opredeljuje. Odnosi, ki niso spektakularni, a so zanesljivi. Dnevi, ki niso posebej vznemirljivi, a niso kaotični. Službe, ki morda niso bleščeče, a omogočajo varnost. Telo, ki ni popolno, a nas nosi skozi življenje. Vikend, ki ne vsebuje luksuznega pobega, temveč mirno kosilo, opravke in nekaj ur, ko nam ni treba nikamor.
To je del življenja, ki se na spletu zelo slabo prodaja. Zato ga hitro začnemo podcenjevati tudi sami.
Veliko ljudi danes ne trpi zato, ker bi jim šlo slabo. Trpijo zato, ker jim to, kar že imajo, ne deluje dovolj posebno. Njihova stiska ni nujno v pomanjkanju, ampak v razvrednotenju običajnega. In to je pomembna razlika. Ker človek v takem stanju pogosto išče rešitev na napačnem mestu. Poskuša postati še boljši, še bolj učinkovit, še bolj zanimiv, še bolj zaželen. V resnici pa bi moral najprej preveriti, ali sploh še zna prepoznati vrednost v življenju, ki ni namenjeno občinstvu.
Biti povprečen ne pomeni biti brez vrednosti
Tu se pojavi priložnost za drugačen pogled na povprečnost. Dokler človek verjame, da je lahko miren šele takrat, ko bo nekje nad povprečjem, ostaja v stalni napetosti. Vedno bo obstajal nekdo, ki bo lepši, bolj uspešen, bolj urejen, bolj fit, bolj samozavesten, bolj zanimiv ali bolj drzen. Tekma, ki jo vodimo na ta način, nima ciljne črte. Lahko pa nam vzame ogromno življenja.
Zato je ključno, da povprečnosti ne enačimo s pasivnostjo ali odrekanjem sebi. Prav tako ne pomeni, da se odpovemo razvijanju svojih talentov ali da od življenja ničesar ne pričakujemo.
Biti povprečen v resnici pomeni, da lastne vrednosti ne gradimo več na potrebi, da moramo biti več od drugih. Da znamo živeti tudi brez stalne potrebe po vtisu. Da ne potrebujemo vsega spremeniti v projekt samopreseganja in da nas ne zlomi več misel, da smo pri nečem preprosto navadni.
To je velik notranji obrat in veliko bolj zdrava osnova za notranji mir, kot se morda zdi na prvi pogled.
Ali so izjemni ljudje res srečnejši
To je ena od tihih fantazij sodobnega sveta. Da sreča pripada tistim, ki jim uspe bolj kot drugim.
A če pogledamo pošteno, je hitro jasno, da izjemnost sama po sebi še ničesar ne zagotavlja. Lahko prinese več priložnosti, več občudovanja, več denarja ali več potrditve. Ne prinese pa nujno več miru. Zelo pogosto prinese tudi več napetosti, več samonadzora, več strahu pred padcem, več odvisnosti od odziva okolice.
Človek, ki svojo vrednost gradi predvsem na tem, da izstopa, postane od izstopanja tudi odvisen. To pa je krhka pozicija. Svet je hiter, občinstvo še hitrejše, merila pa se nenehno premikajo. Kar je danes videti občudovanja vredno, je jutri že nekaj običajnega. Kar je včeraj zbujalo zavist, danes ne pritegne več skoraj nikogar.
Če svojo stabilnost naslonimo na to, da moramo biti poseben primer uspeha, si ustvarimo zelo nemiren notranji sistem. Zato je veliko bolj zdrav cilj postati dovolj trdni od znotraj, da nam ni več treba stalno preverjati, koliko veljamo.
Kako pridemo do tega, da smo s svojo povprečnostjo res lahko v redu
Ne tako, da si dopovedujemo, da nas nič ne zanima in da nam je vseeno. To navadno ne deluje. Primerjave ne izginejo samo zato, ker smo se odločili, da jih ne bomo imeli.
Bolj pomaga, da začnemo natančneje opazovati, kdaj se v nas sploh sproži občutek manjvrednosti. Ob katerih ljudeh, vsebinah, prizorih. Pri nekaterih je to ob uspehu vrstnikov, pri drugih ob telesnem videzu, pri tretjih ob starševstvu, odnosih, statusu ali denarju. Ko človek enkrat prepozna svoj občutljivi teren, se začne vračati v realnost.
Naslednji korak je skoraj vedno manj glamurozen, kot bi si želeli. Vprašati se moramo, kaj v mojem dejanskem življenju meni zares prinaša občutek zadovoljstva. Ne občudovanja ali vtisa. Zadovoljstva.
Marsikdo pri tem ugotovi, da ga v resnici najbolj pomirjajo precej preproste stvari. Da mu veliko pomeni normalen odnos, občutek varnosti, nekaj prostega časa, telo brez pretiranega izčrpavanja, delo, ki ga ne sesuje, in bližina ljudi, ob katerih mu ni treba nastopati. To niso majhne stvari, le da se danes pogosto zdijo premalo fotogenične.
Pomaga tudi, da si dovolimo zavestno zmanjšati količino vsebin, ki nas silijo v nenehno samopresojo. Če vemo, da določeni profili ali vsebine v nas sprožajo občutek, da smo slabši, ni zrelo vztrajati pri njih in si zraven govoriti, da bi morali biti odpornejši. Veliko bolj zrelo je vedeti, kaj nam škodi, in temu postaviti mejo.
Pomembno pa je še nekaj. Povprečnost postane manj boleča, ko življenje spet dobimo nazaj v svoje roke. Ko ga začnemo meriti z drugačnimi vprašanji. Sem v odnosih lahko to, kar sem? Imam v dnevu dovolj miru? Mi moje življenje vsaj približno ustreza? Sem v stiku s tem, kar mi je pomembno? Znam uživati tudi v stvareh, ki jih ni treba nikomur pokazati?
To so vprašanja, ki človeka prizemljijo in pogosto šele takrat ugotovi, da njegova težava ni v tem, da je preveč povprečen. Težava je v tem, da je predolgo živel po merilih, ki sploh niso bila njegova.
PREBERITE TUDI:
Največji premik se zgodi, ko si nehamo želeti življenje, ki je videti dobro
S tem ne izgubimo ambicij, zagotovo pa izgubimo prisilo.
Še vedno si lahko želimo rasti, se razvijati, napredovati, ustvarjati, poskusiti več. A to počnemo iz drugačnega vzvoda. Ne iz sramu, ker nismo dovolj, in ne iz panike, da bomo ostali zadaj. Ko si ne kupimo nečesa samo zato, ker to trenutno označuje »pravo življenje«. Ko se ne prijavimo na vse, kar naj bi nas izboljšalo. Ko si priznamo, da nam marsikaj, kar je družbeno zelo zaželeno, v resnici sploh ni tako blizu. Ko nehamo iz navadnega dne delati problem.
In prav tam se začne več miru.
Povsem mogoče je, da ne bomo nikoli ljudje, ki bi posebej izstopali. Lahko se tudi zgodi, da naše življenje ne bo videti nadpovprečno. Mogoče ne bomo nikoli najbolj drzni, najbolj urejeni, najbolj uspešni ali najbolj občudovani. A to še ne pomeni, da živimo premalo. Ravno nasprotno. Pomeni, da smo končno dovolj blizu sebi, da nam ni treba več ves čas postajati nekdo drug.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
