Miselnost žrtve: kako jo prepoznati in iz nje izstopiti
Miselnost žrtve se pogosto skriva v drobnih mislih. Prepoznajte znake, spoznajte, kako vas omejuje, in naredite prvi korak k večjemu vplivu v svojem življenju.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ko je za nami dolg dan in komaj čakamo, da se zleknemo na kavč, pred tem v pomivalni stroj zložimo še zadnje tri kozarce. Ko primemo za zadnjega, začutimo znan občutek. Kot bi se v nas prebudila tiha nadloga, ki nas spravi v slabo voljo in skoraj avtomatsko izusti: »Vedno jaz vse naredim.«
Ni izrečen glasno in dramatično. Bolj je utrujen izdih kot očitek. Toda v tem stavku je nekaj, kar presega ta večer. Nekaj, kar se ponavlja.
Miselnost žrtve se redko začne z velikimi besedami. Pogosteje z drobnimi, skoraj neopaznimi ponovitvami: vedno jaz. Nikoli oni. Spet se mi je zgodilo. Zakaj se to dogaja meni? In če smo iskreni – včasih je to res. Včasih je krivica realna in smo res bili prizadeti. Težava ni v bolečini. Zaplete se takrat, ko bolečina postane naš prevladujoči način gledanja na življenje.
PREBERITE TUDI:
Obstaja razlika med tem, da smo bili prizadeti, in tem, da skozi prizadetost začnemo gledati vse. V prvem primeru govorimo o izkušnji. V drugem o načinu doživljanja. In ta drugi je veliko tišji, kot si mislimo.
Miselnost žrtve ni glasna. Ne hodi naokrog z nalepko. Ne reče: »Jaz sem žrtev.« Pogosteje reče: »Saj nima smisla.« »Vedno je isto.« »Drugi imajo srečo.« »Meni se pač take stvari dogajajo.«
In če se za trenutek ustavimo – ali kdaj tudi sami razmišljamo tako?
Kaj miselnost žrtve sploh pomeni
Psihologija opisuje miselnost žrtve kot trajen občutek, da smo v odnosih in življenju praviloma tisti, ki potegnemo krajši konec. Ne gre za eno situacijo, temveč za vzorec razlage.
Dogodek se zgodi in skoraj avtomatično ga razložimo kot dokaz, da nimamo vpliva.
Partner je slabe volje. To pomeni, da nas ne ceni.
Šef nas ne pohvali. To pomeni, da smo spregledani.
Prijatelj odpove srečanje. To pomeni, da nismo pomembni.
Miselnost žrtve tako ni toliko stvar okoliščin kot razlage. V njej prevladuje občutek, da naše življenje vodi nekdo drug – ljudje, sistem, preteklost ali usoda. Mi pa se lahko le prilagajamo.
Če dolgo živimo v prepričanju, da nimamo vpliva na potek stvari, se to začne zdeti kot dejstvo, ne več kot interpretacija.
Kako prepoznamo, da je to naš način delovanja
Najbolj zanesljiv znak je ponavljajoča se zgodba. Če se nam v različnih odnosih dogaja podobna dinamika – vedno smo mi tisti, ki dajemo več, vedno smo mi nerazumljeni, vedno so drugi nepravični – je vredno preveriti, ali gre res samo za naključje.
Drugi znak je težko prevzemanje odgovornosti. Vprašanje »kaj sem jaz prispeval k tej dinamiki« nam je neprijetno, zato raje iščemo razlago zunaj sebe. Ne gre za iskanje krivde, temveč za občutek, da sami nimamo pravega vpliva.
Tretji znak je vztrajanje pri starih krivicah. Dogodki izpred let so še vedno del naše razlage sveta. Ko pripovedujemo o sebi, začnemo pri tem, kdo nas je razočaral, kaj vse smo morali prestati, kako hudo nam je bilo.
In še nekaj bolj subtilnega: ko smo ujeti v lastno prizadetost, postanemo manj odprti za zgodbo drugih. Njihova utrujenost, njihova zgodovina, njihove stiske nimajo več pravega prostora. Naš občutek krivice je preglasen.
Kje je meja med realno krivico in miselnostjo žrtve
To razločevanje je nujno. Če ste doživeli nasilje, manipulacijo ali sistemsko nepravičnost, to ni miselnost žrtve. To je realnost, ki zahteva priznanje in zaščito. Nihče nima pravice relativizirati tuje bolečine.
Miselnost žrtve pa se začne tam, kjer izkušnja postane identiteta. Ko bolečina ni več nekaj, kar se nam je zgodilo, temveč nekaj, kar nas določa. Ko vsak nov odnos vnaprej filtriramo skozi preteklo rano.
Kako nas miselnost žrtve omejuje
Na prvi pogled nam daje varnost. Če so drugi krivi, nam ni treba tvegati. Ni nam treba spreminjati vzorcev. Ni nam treba sprejeti možnosti, da bi lahko ravnali drugače.
Toda dolgoročno nas zoži.
Odnosi postanejo prostor dokazovanja, ne srečevanja.
Telo ostaja v napetosti, ker je svet doživljen kot nevaren.
Odločitve se odlagajo, ker »ni pravi čas« ali »nima smisla«.
Največja izguba pa je občutek notranje moči. Če verjamemo, da nimamo vpliva, ga sčasoma res ne uporabimo več. In tu se začne krog nemoči.
Kako iz tega izstopiti
Izstop iz miselnosti žrtve ne pomeni, da si rečemo, da je vse naša krivda. Pomeni, da začnemo iskati svoj delež vpliva. Začne se z zelo konkretnim vprašanjem: Kaj je v tej situaciji v moji moči?
Morda ne moremo spremeniti druge osebe, lahko pa spremenimo način, kako se nanjo odzovemo. Zagotovo ne moremo izbrisati preteklosti, lahko pa izberemo, ali bo še naprej naš glavni argument.
Pomaga tudi, da opazujemo lastne misli. Ko se pojavi »vedno jaz«, se lahko vprašamo: je to dejstvo ali interpretacija?
Premik iz občutka nemoči v občutek vpliva se zgodi skozi drobne odločitve: postaviti mejo, priznati napako, ne vstopiti v staro dinamiko, ne ponoviti stare zgodbe. Za nekatere to pomeni tudi strokovno podporo. Ne kot znak šibkosti, temveč kot prostor, kjer lahko varno raziščemo vzorec, ki se ponavlja.
Odraslost ni odsotnost bolečine
Zrelost ne pomeni, da nas stvari ne prizadenejo. Pomeni pa, da si bolečino priznamo in hkrati ne ostanemo v njej. Večina nas je že bila kdaj žrtev, a zato ni treba, da je biti žrtev naša glavna razlaga sveta.
Če ste ob branju teh vrstic začutili rahlo nelagodje, je to lahko dober znak. Morda je čas, da preverite, kje še vedno čakate, da se svet spremeni – namesto da bi naredili prvi premik sami.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
