Zakaj nas brat ali sestra še vedno lahko tako razjezita?
Tudi kot odrasli se z brati in sestrami hitro zapletemo v spor, njihove besede zabolijo bolj kot karkoli drugega. Zakaj nas še vedno tako sprožijo stare družinske vloge?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Družina je pomembna vrednota. Nekaj, na kar se lahko zanašamo in bi nam moralo vedno biti v oporo, tesna povezanost in pripadnost. A vendar se pogosto zgodi, da se ravno v družini najbolj pogosto in tudi najbolj brutalno spremo prav z družinskimi člani. Že v mladosti so si sorojenci pogosto v laseh in to se nam zdi sprejemljivo, normalno. Nemalokrat pa se dogodi, da se napetost prenese tudi v odraslost. Da nam ob bratu ali sestri, ki ju imamo sicer nadvse radi, pulz naraste do platforme in skoraj povsem brez kontrole burno reagiramo na povsem vsakdanjo opazko.
PREBERITE TUDI:
Presenetljivo veliko odraslih priznava, da se s sorojenci še vedno prepirajo, tekmujejo ali celo ne govorijo več. A če smo iskreni – to niso nikoli samo spori zaradi dedovanja, skrbi za starše ali delitve obveznosti. To je nadaljevanje nečesa, kar se je začelo zelo zgodaj.
Otroške vloge ne izginejo z rojstnim dnem
Odnosi med brati in sestrami so najdaljši odnosi našega življenja. Z njimi delimo otroštvo, iste starše, isto hišo, a povsem različne izkušnje. In prav tam, v letih, ko smo bili še premajhni, da bi razumeli širšo sliko, smo dobili svoje prve vloge. Nekdo je bil »ta odgovorni«, nekdo »občutljivi«, nekdo »problematični«, nekdo tisti, ki je moral vedno znova dokazovati, da je dovolj.
Te vloge niso bile izrečene na glas. A otroci jih začutimo. In da bi ohranili bližino ali vsaj pripadnost, jih začnemo živeti.
Najstarejša hči, ki je pazila na mlajše, pogosto še danes prevzame organizacijo obiskov, zdravniških pregledov staršev, usklajevanje med sorojenci. Mlajši brat, ki je bil nekoč »ta brezskrbni«, se morda še vedno umika odgovornosti in hkrati tiho nosi občutek, da ga nikoli niso jemali resno. Tisti, ki je bil »zlati«, lahko še danes čuti pritisk, da mora biti uspešen in napetost, ker ve, da drugi to vidijo.
Kar je bilo nekoč strategija preživetja, danes postane vir napetosti.
Zakaj ob sorojencih izgubimo odraslost
Ko smo z brati in sestrami, nismo samo v odnosu z njimi. Smo v odnosu z lastnim otroštvom. Z občutkom, kdo smo bili v tej družini.
Zato reagiramo hitreje. Močneje. Manj premišljeno.
Ni redko, da se samozavestna ženska, ki vodi ekipo ljudi, ob sestri nenadoma počuti kot dvanajstletnica, ki se mora zagovarjati. Ali da uspešen moški ob bratu zdrsne v tekmovalnost, ki je niti sam ne razume. Živčni sistem prepozna znano okolje in aktivira stare vzorce.
In dokler tega ne ozavestimo, bomo ob vsaki napeti temi ponavljali isti prizor.
Dedovanje, starši, uspeh – ali le stare zgodbe?
Ko pride do delitve premoženja ali skrbi za starše, se zdi, da gre za konkretne stvari. In seveda gre. Denar in odgovornost sta resnična. A pod tem pogosto ležijo stare zgodbe.
Bolečina, da nekdo nikoli ni bil dovolj priznan. Jeza, ker je nekdo moral prevzeti preveč. Zamera, ker je bil nekdo vedno bolj slišan.
Tudi če favoritizem nikoli ni bil izrečen, so ga otroci zaznali. Te zaznave se usidrajo globoko. Zato ob sestrini kritiki ne slišimo le pripombe, temveč staro zgodbo, da nismo dovolj. Ob bratovi brezbrižnosti ne vidimo le njegovega značaja, temveč občutek, da smo spet sami.
Na videz se prepiramo o odstotkih, a v resnici se borimo za občutek vrednosti.
Lahko dosežemo mir?
Da, a ne tako, da čakamo, da se drugi spremenijo. Prvi korak je iskren pogled vase. Ko nas naslednjič razjezi brat ali sestra, se lahko vprašamo: iz katerega dela sebe govorim? Iz odraslega, ki zna postaviti mejo? Ali iz otroka, ki je moral biti vedno priden, glasen, tih ali močan?
Če smo v družini prevzeli vlogo organizatorja, lahko začnemo sedaj zavestno govoriti malce drugače. Namesto tihega prenašanja in kasnejšega očitka lahko jasno rečemo: »Tega ne zmorem več sama. Potrebujem, da prevzameš ta del.« Ne kot napad, temveč kot odgovornost do sebe.
Mir med sorojenci ne pomeni, da bomo postali najboljši prijatelji. Pomeni, da ne bomo več igrali vlog, ki so nam bile dodeljene brez izbire.
Srčna podpora namesto tekmovanja
Ko odložimo staro vlogo, se odnos spremeni. Ko najstarejša hči prvič ne prevzame vsega. Ko mlajši brat ostane v pogovoru, namesto da se umakne. Ko nekdo prizna: »Takrat me je to prizadelo.«
To so majhni premiki, a imajo težo.
Otroštva ne moremo spremeniti. Lahko pa izberemo, da ga ne bomo več ponavljali. Ob ljudeh, ki nas najbolj poznajo, nehamo braniti staro verzijo sebe in začnemo govoriti iz mesta, kjer smo danes.
Ni vedno lahko. Je pa mogoče.
Ko tako naslednjič začutimo, da nas ob bratu ali sestri preplavi star vzorec, se za hip ustavimo. Poimenujmo, kaj se je v nas zares sprožilo, in iz tega mesta spregovorimo. Vsaka taka izbira razrahlja stare vloge – in odpira prostor za bolj miren, bolj odrasel odnos.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
