Kako prepoznati, ali ste empat?
Kaj pomeni biti empat, zakaj nekateri nase prevzemajo čustva drugih in kako zaščititi svojo energijo, ne da bi postali hladni?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste že slišali za izraz empat? V zadnjem času se veliko uporablja, zlasti v vsebinah o osebni rasti, duhovnosti in energijah. Nekateri ljudje celo znajo zase reči, da so empati. A kaj zares pomeni? Ali nekateri ljudje res prevzemajo energijo drugih ali pa za to izkušnjo obstaja drugačna razlaga?
Empat ni psihološka diagnoza
Psihologija izraza empat ne uporablja kot uradne diagnoze ali natančno določene osebnostne kategorije. Najpogosteje z njim opisujemo človeka, ki je nadpovprečno dovzeten za čustvena stanja drugih in jih včasih občuti, kot bi pripadala njemu.
Pri tem je treba ločiti empatijo od čustvene nalezljivosti. Empatija nam omogoča, da razumemo, kaj doživlja drugi, se vživimo v njegov položaj in se nanj ustrezno odzovemo. Pri tem se še vedno zelo jasno zavedamo, da je žalostna, prestrašena ali jezna ta druga oseba in ne mi sami. Pri čustveni nalezljivosti pa se razpoloženje prenese tudi na nas. Ob nemirnem človeku postanemo nemirni, ob obupani prijateljici nas zajame brezvoljnost, med prepirom dveh sodelavcev čutimo napetost, čeprav v spor sploh nismo vpleteni …
Ljudje, ki se veliko ukvarjajo z energijami, največkrat povedo, da je empat nekdo, ki je bolj dojemljiv in zato tudi bolj ranljiv za energije drugih. A znanstvena psihologija to pojasnjuje bolj »zemeljsko«. Pojasnjuje, da nekateri lahko veliko bolj intenzivno iz drže, glasu, dihanja, mimike in načina gibanja nezavedno zaznavajo ogromno drobnih informacij. Njihov živčni sistem se na te signale odzove, še preden se sami zavejo, kaj so pravzaprav opazili. Občutek, da je taka oseba »nekaj začutila«, je lahko zelo resničen, čeprav ne moremo dokazati, da je med udeleženimi dobesedno prešla energija.
PREBERITE TUDI:
Kako prepoznati, da smo močno dovzetni za čustva drugih?
Prvi znak, da smo empat oziroma dovzetni za čustva drugih, je hitrost, s katero zaznamo spremembo ozračja. Tako lahko že takoj, ko stopimo v prostor, vemo, da sta se človeka pred našim prihodom sprla. Nekdo zagotavlja, da je dobro, mi pa v njegovem glasu, pogledu ali zadržanosti čutimo, da ni. Pogosto ne znamo povedati, na podlagi česa smo to sklepali. Preprosto se nam zdi očitno.
Takšno zaznavanje ni nadnaravno. Nekateri ljudje so bolj pozorni na komaj opazne spremembe vedenja in hitreje povežejo množico drobnih informacij. Opazijo prisiljen nasmeh, nekoliko drugačen ton glasu, napete ramenske mišice ali nenavadno tišino. Ker vse to poteka skoraj samodejno, svojo ugotovitev pogosto doživijo kot intuicijo.
Pomembnejše od tega, kako dobro preberemo druge, pa je vprašanje, kaj se po takem stiku zgodi z nami. Če smo empat v pomenu, v katerem se beseda danes najpogosteje uporablja, ne ostane samo pri zaznavanju. Razpoloženje drugega začne spreminjati naše notranje stanje. Po obisku pri človeku, ki se ves čas pritožuje, se počutimo izpraznjene. Ko nam prijatelj pripoveduje o svoji tesnobi, se tudi v našem telesu pojavi nemir. Po družinskem srečanju potrebujemo več ur tišine, čeprav se ni zgodilo nič odkrito neprijetnega.
Telo odreagira pred razumom
Močna čustvena dovzetnost se lahko pokaže tudi telesno. Ob določenih ljudeh nas začne boleti glava, začutimo stiskanje v prsih, napetost v trebuhu ali nenadno utrujenost. Telesni odziv seveda še ne dokazuje, da smo prevzeli tujo energijo. Lahko je posledica hrupa, preobremenjenosti, tesnobe, lakote ali pričakovanja neprijetnega pogovora. Če pa se ob določenih odnosih redno pojavlja podoben vzorec, ga je vredno vzeti resno. Telo je morda že zaznalo pritisk, ki ga zavestno ne prepoznavamo ali si ga ne upamo priznati.
Ljudje z izrazito čustveno dovzetnostjo pogosto težko spremljajo pretresljive novice, prizore nasilja ali pripovedi o trpljenju. Dogodek, ki se jih osebno ne tiče, jih lahko preganja še dolgo. Tudi ob veselju drugih doživljajo močne odzive: navdušenje, ganjenost in olajšanje se nanje prenesejo skoraj tako hitro kot strah ali žalost.
Ljudje nam povedo več, kot smo pričakovali
Empati pogosto opažajo, da se jim drugi hitro odprejo. Tudi skoraj neznani ljudje jim pripovedujejo intimne zgodbe, priznajo svoje strahove ali pri njih iščejo oporo. Razlog je sicer lahko zelo preprost – človek, ki pozorno posluša, ne obsoja in zazna neizrečeno stisko, v sogovorniku vzbuja občutek varnosti.
Toda takšna vloga se lahko neopazno spremeni v breme. Če smo vedno oseba, ki posluša, pomirja in razume, se okolica navadi, da lahko pri nas odlaga svoje težave. Sami pa morda molčimo, ker ne želimo nikogar obremenjevati. Po pogovorih smo izčrpani, vendar se počutimo krive že ob misli, da bi kdaj postavili mejo in jasno povedali, da nismo na voljo za pogovor.
Prav težave z mejami so pogosto tisto, zaradi česar je življenje tako imenovanega empata naporno. Ni nujno, da čustva drugih zaznava močneje od vseh preostalih. Morda jim predvsem daje prednost pred svojimi. Hitro začuti, kaj potrebujejo drugi, veliko pozneje pa opazi, da je sam utrujen, jezen ali prizadet.
Težko vemo, kaj je zares naše
Eden najbolj značilnih znakov je nenadna sprememba počutja brez jasnega notranjega razloga. Zjutraj smo bili mirni, po telefonskem pogovoru pa nas preplavlja tesnoba. Pred obiskom smo bili dobre volje, po njem pa občutimo težo, čeprav se med srečanjem ni zgodilo nič posebnega. Šele ko ostanemo sami, se naše običajno razpoloženje počasi vrne.
V takih trenutkih pomaga pogledati, kdaj se je občutek pojavil in kdo je bil takrat ob nas. Namesto da se sprašujemo, kaj je narobe z nami, se raje objektivno vprašajmo, kaj se je zgodilo, da je tako vplivalo na nas. To seveda ne pomeni, da prav vsak neprijeten občutek pripada nekomu drugemu. Nekateri svoje odzive včasih tudi prehitro pripišejo tujim energijam in tako spregledajo lastno jezo, strah ali nezadovoljstvo. Čustvena občutljivost zahteva tudi pripravljenost, da preverimo, kaj se dogaja v nas.
Empatija, visoka občutljivost in introvertiranost niso isto
Empate pogosto enačimo z visoko občutljivimi ljudmi. Lastnosti se lahko prekrivajo, vendar niso enake. Visoko občutljiv človek se lahko močneje odziva na hrup, svetlobo, vonje, množico, hiter tempo in številne sočasne dražljaje. Potrebuje več časa za predelovanje vtisov in ga naporen dan hitreje izčrpa. To samo po sebi še ne pomeni, da prevzema čustva drugih.
Tudi potreba po samoti ni zanesljiv dokaz, da je nekdo empat. Lahko je introvertiran, preobremenjen, socialno tesnoben ali preprosto utrujen. Enako velja za odpor do konfliktov in kričanja. Večina ljudi se ob takem vedenju ne počuti dobro, nekateri pa nanj reagirajo močneje zaradi preteklih izkušenj.
Nekdo, ki je odraščal v nepredvidljivem okolju, se je morda že kot otrok naučil pozorno spremljati razpoloženje odraslih. Iz tona glasu, korakov in izraza na obrazu je sklepal, ali je varno spregovoriti, se umakniti ali poskušati koga pomiriti. Ta budnost ga lahko spremlja tudi pozneje. V odraslosti ima občutek, da druge bere skoraj brez besed, v ozadju pa je lahko dobro izurjen sistem za zgodnje prepoznavanje nevarnosti. Tega ne smemo romantizirati kot poseben dar, če tej osebi povzroča nenehno napetost.
Ste sočutni ali vas tuja stiska preplavi?
Če pogosto močno reagiramo na trpljenje drugega, to še ne pomeni nujno, da imamo dobro razvito empatijo. Če nas njegova bolečina tako prevzame, da začnemo paničariti, se umaknemo ali ga skušamo čim prej utišati, ker sami ne prenesemo njegovega počutja, smo se v resnici znašli v osebni stiski. Naša pozornost ni več pri človeku, ki trpi, ampak pri nelagodju, ki ga je njegovo stanje sprožilo v nas.
Zrela empatija omogoča bližino brez čustvenega zlitja. Ob žalostnem človeku lahko ostanemo prisotni, ne da bi se morali potopiti v njegovo žalost. Razumemo njegovo stisko, vendar se zavedamo, da je ne moremo in ne smemo v celoti prevzeti. Prav ta notranja razmejitev nam omogoči, da mu resnično pomagamo.
Kako se zavarovati, ne da bi postali hladni
Ker to, da hitro začnemo nositi čustva drugih, izčrpava, je seveda na mestu vprašanje, kako se zaščititi. Marsikdo govori o zaščiti energije in išče načine, da okoli sebe naredi energijski ščit. Čeprav obstajajo številne prakse, ki naj bi tako zaščito ustvarile, pa ni znanstveno dokazano, da zares delujejo.
Bolj prizemljena zaščita v praksi pomeni, da opazimo, kdaj se naše počutje spremeni, preverimo, kaj je sprožilo spremembo, in si dovolimo postaviti mejo. Pred srečanjem se za trenutek vprašamo, kako se počutimo, da bomo pozneje lažje prepoznali, kaj se je spremenilo. Med pogovorom ostanemo pozorni na telo, stopala naslonimo na tla in upočasnimo dihanje. Če prepoznamo, da nas nekdo uporablja kot stalno odlagališče svojih težav, omejimo dolžino pogovora ali povemo, da ga ta trenutek ne moremo poslušati. Po čustveno napornem stiku pomagajo tudi gibanje, tišina, narava, prha ali dejavnost, ki pozornost vrne v naše življenje.
Predvsem pa je pomembno, da opustimo prepričanje, da moramo tujo bolečino občutiti tudi sami, če želimo biti dober človek. Tudi oznaka empat naj ne postane razlog, da bi v prevzemanju čustev drugih videli posebno nalogo ali dar, zaradi katerega moramo vedno ostati na voljo. Poslušamo, razumemo in pomagamo lahko tudi tako, da ne prevzamemo odgovornosti za čustva in počutje drugega.
Nič ni narobe, če se označimo za empata, sploh če nam to pomaga razumeti lastno doživljanje. Pomembneje od poimenovanja pa je, ali znamo razlikovati med tem, kar čutijo drugi, in tem, kar se dogaja v nas. Občutljivost za ljudi je dragocena lastnost, dokler zaradi nje ne izgubimo stika s seboj.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
