Zakaj so prijazni ljudje bolje sprejeti - in kako postati eden od njih
Prijaznost ni značaj, ampak vsakodnevna vaja. Kako zavestna izbira pogleda na ljudi vpliva na odnose, delo in občutek povezanosti.
Večina ljudi po svetu ne hodi z namenom, da bi bili neprijazni. Pa vendar je veliko vsakdanjih stikov prežetih z napetostjo, cinizmom, tihim »godrnjanjem«. Ne zato, ker bi bili ljudje slabi, ampak ker smo se navadili gledati na svet skozi utrujen filter. Filter, ki najprej opazi, kaj nas moti. Kdo zamuja. Kdo je čuden. Kdo nam gre na živce.
Potem pa so tukaj še »sončki«. Posamezniki, ki s svojo »pozitivo« dobesedno svetijo. V svet stopajo bolj odprto, z več lahkotnosti in kot z iskreno sproščenostjo do povezovanja z drugimi. Zdi se, da so poosebljena prijaznost, a ne v smislu ugajanja in prilagajanja drugim, bolj gre za to, da se več smejijo, več poslušajo, brez težav naredijo kakšno dobro delo in se v družbi enostavno zabavajo.
PREBERITE TUDI:
Takšni ljudje pogosto izstopajo. Ne zato, ker bi bili glasni ali vsiljivi, temveč ker so prijazni na način, ki deluje naravno. Ne iščejo slabega v drugih. Ne hranijo notranjega cinizma. Ne nosijo s sabo stalne slabe volje, ki bi jo potem nezavedno trosili naprej. In zelo logično – ljudje jih imamo radi. Ne trudijo se za priljubljenost, pa jo vseeno imajo.
Zakaj so veseli ljudje povsod bolje sprejeti
Njihova priljubljenost se zelo hitro izrazi tudi v delovnem okolju. A pri tem ne gre za to, da bi prevzeli vsako nalogo ali kimali ob vsem kar rečejo sodelavci, nasprotno. A bolj pomembno je, da je v njihovi družbi enostavno prijetno. Ne vnašajo dodatne napetosti v že tako obremenjen prostor in ne hranijo skupinske slabe volje. Tudi kadar nečesa ne sprejmejo, to povedo brez poniževanja, cinizma in igranja moči. Sodelavci ob takšnih osebah lažje dihajo in to prepoznajo ter nagradijo tudi šefi.
V partnerskih odnosih se učinki takšne drže pokažejo še bolj jasno. Prijaznost seveda ne pomeni, da ni konfliktov ali razlik. Pomeni pa, da osnovna podlaga odnosa ni sum, ampak dobra volja. Da partnerja ne beremo skozi filter »kaj je zdaj spet narobe«, ampak skozi vprašanje »kaj se tukaj v resnici dogaja«. Iz takšne naravnanosti lažje pride spoštovanje, več nežnosti in več spontanih gest, ki dolgoročno držijo odnos živ.
Tudi v odnosu z otroki je razlika očitna. Starši, ki v osnovi zaupajo, da otrok ni njihov nasprotnik, ampak sogovornik v razvoju, delujejo mirneje. Ne zato, ker bi imeli manj izzivov, ampak ker jih ne doživljajo kot osebni poraz. Njihovi otroci to čutijo. In čeprav to ne pomeni popolne harmonije, pogosto pomeni več povezanosti, več skupnega smeha in več občutka, da so skupaj na isti strani.
Ali se tega lahko naučimo, če nismo tako vzgojeni?
Seveda se ob tem hitro pojavi vprašanje: ali niso takšni ljudje preprosto tako vzgojeni? In res je, vzgoja ima pomembno vlogo. Otroci, ki odraščajo v okolju, kjer svet ni predstavljen kot nevaren kraj, lažje razvijejo osnovno zaupanje. A to še ne pomeni, da je tak pogled na svet rezerviran le za redke in le za tiste, ki so imeli zdravo otroštvo.
Prijaznost namreč lahko tudi zavestno razvijemo. Skozi prakso. S tem, kam usmerjamo pozornost. Katere misli hranimo. Katerim interpretacijam dajemo prostor.
Bolj ko vadimo prijaznost kot izhodišče, bolj se začne spreminjati tudi naše doživljanje. Svet takrat objektivno ni nujno drugačen, a mi postanemo v njem manj napeti. In ko smo manj napeti, so tudi odnosi mehkejši, odzivi prijaznejši in izkušnje prijetnejše.
Prva vaja: kaj si rečemo, še preden sploh kaj rečemo
Prijaznost se začne veliko prej, preden odpremo usta. Začne se v tistem kratkem trenutku, ko nekdo naredi nekaj, kar nas zmoti. Ko nam na primer nekdo ne odgovori na sporočilo. Ali pa, ko je siten ali pa nas nekdo prekine. Avtomatska misel je pogosto hitra in ostra.
Vadba prijaznosti se zgodi na tem mestu. Ko zaznamo to misel, se ustavimo in si rečemo: To je samo ena razlaga. Ni nujno prava.
Prijaznost se vadi tako, da svoji prvi misli ne verjamemo avtomatsko, ampak si dovolimo preveriti še drugo možnost in potem še tretjo.
Druga vaja: kam usmerimo pozornost v pogovoru
V vsakem pogovoru imamo izbiro, ki je večinoma nezavedna. Lahko poslušamo z namenom, da bomo odgovorili. Ali pa poslušamo z namenom, da bomo razumeli.
Da bi ljudi bolj začutili, se tako vadimo v poslušanju. Namesto da v glavi razmišljamo o svoji repliki, smo dejansko prisotni in aktivno poslušamo sogovornika. Ta vrlina je zelo dragocena in ljudje jo zelo hitro začutijo.
Tretja vaja: kaj hranimo čez dan
Prijaznost je stvar ponavljanja. Če čez dan hranimo predvsem pritoževanje, primerjanje, opravljanje in notranje komentarje o tem, kaj je z drugimi narobe, potem se ne moremo čuditi, da smo zvečer brez volje.
Vadba prijaznosti ne pomeni, da si prepovemo slabe misli. Za začetek je dovolj že, da opazimo, koliko prostora jim damo. Zelo konkreten trening je, da ko se zalotimo pri jamranju – v mislih ali naglas – se vprašamo: Bi to povedali tudi tej osebi v obraz? Če ne, potem to verjetno ni razbremenitev, ampak navada.
In navade se da spreminjati. Počasi. A dosledno.
Prijaznost je izbira odnosa do sveta
Ko začnemo prijaznost vaditi na teh mikro ravneh, se spremeni naše doživljanje. Manj je notranjega trenja, potrebe po dokazovanju in tudi utrujenosti od odnosov. To se pozna tudi v naši energiji in iz tega zelo naravno začnejo nastajati drugačni stiki. Bolj spoštljivi odnosi v službi. Mehkejša dinamika v partnerstvu. Več prostora za bližino z otroki.
Ne zato, ker bi se trudili biti boljši. Ampak ker smo manj v vojni z zunanjim svetom.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
