Poznate svoj stil navezanosti? Kako vpliva na odnose in bližino
Zakaj se v odnosih včasih zapremo ali postanemo tesnobni? Spoznajte stile navezanosti in njihov vpliv na bližino, varnost in odnose.
Ste se že kdaj ujeli v razmišljanje, da ste v odnosu morda preveč navezani, preveč pozorni, preveč občutljivi, ali pa ravno obratno, da se ob bližini nenadoma zaprete, se umaknete vase in začnete v sebi sestavljati razloge, zakaj vam nekdo pravzaprav sploh ne ustreza?
Že samo to, da razmišljate o tem, pomeni, da vam je mar. Da bi radi svoje odnose izboljšali in se pri tem zavedate tudi svoje odgovornosti. A če se vam zdi, da ste preveč zahtevni, morda hladni ali čustveno nerodni, je dobro razumeti, da se v resnici odzivate iz starega, naučenega vzorca, ki je nastal veliko prej, preden ste sploh že lahko dojemali odnose, bližino in čustveno varnost.
Temu vzorcu psihologi pravijo stil navezanosti.
Ne gre za oznako osebnosti, ampak bolj opis tega, kako naš živčni sistem razume bližino. Kako varno se počutimo, ko nam nekdo pride bliže. In kaj se v nas sproži, ko se ta bližina zamaje, postane nejasna ali ogrožena.
Ko razumemo svoj stil navezanosti, se največkrat naši odnosi začnejo spreminjati. Ne čudežno in tudi ne čez noč. Se pa zgodi počasi, ko je manj zmede, samoočitkov in dramatičnih reakcij, ki se nam kasneje zdijo pretirane. Poznavanje stilov navezanosti nam ponudi več jasnosti, kaj se je sprožilo v nas, posledično pa potem lahko tudi reagiramo drugače, kot bi po starem kopitu.
PREBERITE TUDI:
Navezanost kot tihi načrt odnosov
Kaj sploh pomeni navezanost? Gre za globoko in trajajočo povezavo med dvema človekoma, v s svoji čisti osnovi med otrokom in njegovim najbližjim skrbnikom. Otroštvo je tisto obdobje, ko se nam skozi izkušnje gradi pogled na svet. Način, kako smo bili takrat doživeti, slišani in pomirjeni, v nas pusti zelo konkreten odtis. Definira naš notranji občutek, kaj lahko od odnosov pričakujemo in deluje tudi v odraslem obdobju kot tihi načrt, po katerem se ravnamo, pogosto povsem nezavedno.
V njem se skrivajo vprašanja, ki jih v odraslih odnosih redko izrečemo na glas, a nas vodijo pri odzivih: ali se lahko zanesem na druge? ali sem v odnosu varen? kaj moram narediti, da ne ostanem sam?
Če so odrasli ob nas obljubljali svojo podporo, a je pogosto niso zmogli dati, se lahko v odraslosti hitro znajdemo v stanju čakanja. V stalnem preverjanju, ali smo še pomembni. Ali bo drugi res ostal. Če so bili čustveno oddaljeni, neodzivni ali nepredvidljivi, se lahko bližina kasneje zdi preveč, včasih skoraj nevarna. Nekaj, kar zahteva previdnost.
Ti zgodnji vtisi niso zavestni spomini. So telesni odzivi. In prav zato se v odnosih pogosto pojavijo takrat, ko bi si najmanj želeli, da bi nas prevzeli.
A obstaja tudi dobra novica. Ne glede na to, da so stili navezanosti naša podzavestna in utrjena taktirka, niso povsem zacementirani. Če se njihove značilnosti naučimo prepoznati v našem vedenju, jih z malce pozornosti in dela na sebi lahko spremenimo ter posledično izboljšamo tudi svoje odnose.
Stil #1: Varna navezanost
Lahko bi rekli, da je varna navezanost najbolj zdrava in konstruktivna oblika delovanja v odnosih. Pri varni navezanosti v odnosih ne iščemo popolnosti in tudi ne stalnih zagotovil ali nenehnega umika. Iščemo povezavo, tako, v kateri se znamo prepustiti in biti blizu ob drugih, ne da bi se pri tem izgubili. Hkrati pa znamo biti sami, ne da bi ob tem čutili zapuščenost.
Če v odnosu pride do konflikta ali oseba na drugi strani ne ravna povsem po pričakovanjih, to za nas ne pomeni katastrofe. V sebi smo trdni, vodi nas notranji občutek, da se stvari da razjasniti. Ob tem je treba poudariti, da varna navezanost ne pomeni, da nikoli ne dvomimo in nas dinamika nikoli ne prizadene. Pomeni pa zaupanje, da odnos prenese tudi nesoglasja, napetost, vzpone in pade.
In ne, to ni privilegij redkih. Gre za veščino, ki se lahko razvija tudi kasneje v življenju.
Stil #2: Anksiozna navezanost
Pri anksiozni navezanosti je naš notranji mir močno odvisen od odzivov drugih. Če vse v odnosu deluje normalno, se počutimo varno in mirno. Ko pride do nesoglasij ali se oseba ne vede tako, ko bi pričakovali, pa nas zagrabi tesnoba. V telesu se sproži alarm, še preden imamo čas razmisliti, kaj se pravzaprav dogaja.
Že zamuda pri sporočilu lahko sproži plaz misli. Sem rekel kaj narobe? Je izgubil zanimanje? Sem bil preveč? Telo se napne, pozornost se zoži, potreba po potrditvi naraste.
Vedenje, ki sledi, je pogosto usmerjeno v to, da bi bližino zadržali. Več sporočil. Več prilagajanja. Več tihega ugibanja. To lahko za kratek čas pomiri notranji nemir, dolgoročno pa odnose pogosto obremeni.
Anksiozna navezanost je odziv našega živčnega sistema, ki se je naučil, da mora za bližino skrbeti zelo aktivno.
Stil #3: Izogibajoča navezanost
Pri izogibajoči navezanosti je zgodba obrnjena. Preveč bližine lahko v nas sproži nelagodje, utesnjenost ali občutek, da je treba pobegniti. Tudi takrat, ko si odnos v resnici želimo.
Na začetku je lahko spoznavanje zelo lahkotno in prijetno, a ko odnos postane bolj oseben in bolj čustveno zahteven, se pojavi potreba po držanju razdalje, racionalizacija in notranje poudarjanje naše neodvisnosti. Pogosto pozornost preusmerimo na napake drugega in iščemo druge izgovore, da se lahko umaknemo.
To ne pomeni, da čustev ne razvijemo. Lahko so zelo močna, a ker bližino podzavestno povezujemo z izgubo notranjega ravnovesja, ne zmoremo ostajati.
Izogibanje pogosto tako ne pomeni, da smo hladni, le podzavestno se ščitimo.
Stil #4: Dezorganizirana navezanost
Najbolj »zmedena« izkušnja je dezorganizirana navezanost. V tem primeru si bližine iskreno želimo, a se je hkrati močno bojimo.
En dan je odnos vir topline in intenzivne povezanosti. Naslednji dan sproža tesnobo, sumničavost ali potrebo po umiku. Signali so mešani in notranje stanje razcepljeno.
Tako delovanje v odnosih imajo pogosto tisti, pri katerih so bile njihove zgodnje vezi hkrati vir varnosti in strahu. Telo se tako v odraslih odnosih še vedno odziva na to dvojnost, tudi takrat, ko razumemo, da je današnja situacija drugačna.
Zakaj razumevanje navezanosti ni zapiranje v predalček
Razumevanje stilov navezanosti ni namenjeno temu, da bi se opredelili in nato obstali v predalčku definicije. Njegov namen je, da dobimo razumevanje za nekaj, kar se nam je prej dogajalo brez razlage. Ko razumemo, zakaj nas določene situacije v odnosih tako hitro preplavijo, se zmanjša potreba po samoobtoževanju in poveča možnost, da se odzovemo drugače.
Varna navezanost ni samo nagrada za popolno otroštvo. Za vse ostale, ki te priložnosti nismo imeli, pomeni proces in učenje. Zelo pogosto je tudi eden najtišjih, a najpomembnejših delov osebne rasti.
Kaj lahko počasi spreminja stil navezanosti
Ko govorimo o spreminjanju stila navezanosti, ne govorimo o tem, da bi se nekega dne odločili in potem preprosto drugače reagirali. Govorimo o majhnih premikih v trenutkih, ko nas odnosi sprožijo in odreagiramo prehitro, pod taktirko svojega notranjega varovala.
Prvi korak ni sprememba vedenja, ampak prepoznavanje trenutka, ko telo prevzame vodstvo. Tiste sekunde, ko se pojavi nuja: da bi takoj pisali, takoj razložili, takoj se umaknili ali zaprli. Če ta trenutek sploh opazimo, smo že naredili nekaj novega.
Drugi korak je zelo preprost, a za mnoge presenetljivo težak: ne naredimo takoj ničesar. Vse kar potrebujemo je premor in nekaj vdihov. Sprememba položaja telesa, po možnosti kratek sprehod. Na ta način telesu damo signal, da nevarnost ni tako neposredna, kot se zdi.
Šele po tem premoru postane mogoča izbira. Ne popolna, ne idealna, ampak bolj zavestna. Namesto avtomatskega odziva poimenujemo izkušnjo jasno in brez obrambe. »To je moj stari vzorec. Ta situacija me je sprožila.« Ali: »Potrebujem malo časa, da se umirim.«
Za marsikoga je pomemben tudi tretji korak, in sicer, da ločimo sedanji trenutek od stare izkušnje. Ko si zmoremo reči, da ta odziv ni nastal tukaj in zdaj, ampak ima svojo zgodovino, se občutek krivde pogosto zmanjša. Ne zato, da bi se izognili odgovornosti, ampak da je ta sploh znosna.
Pri globljih, ponavljajočih se vzorcih pa je smiselno razmisliti tudi o pomoči. V terapevtskem odnosu svojemu živčnemu sistemu omogočimo, da ob nekom drugem postopno izkusi več varnosti. Iz izkušnje, ki jo počasi utrjujemo, se začne krepiti varna navezanost.
Naj zaključimo z mislijo, da razumevanje stilov navezanosti ni vaja v samodiagnozi in tudi ne more biti naš cilj, da se takoj in povsem premaknemo v stil varne navezanosti. Naj pa to ostane smer, h kateri se premikamo z več zavedanja in z manj boja s sabo. Že to, da se v odnosih začnemo spraševati kaj se je v meni sprožilo?, namesto: kaj je z mano narobe?, je pomemben korak naprej, ki lahko marsikaj spremeni.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
