Gaslighting: kako odnos počasi spodkoplje zaupanje vase
Gaslighting oziroma meglenje je subtilna oblika manipulacije, pri kateri v odnosih začnemo dvomiti vase. Kako ga prepoznamo in zakaj tako spodkoplje zaupanje vase.
V nekaterih odnosih se ne zgodi nič, kar bi lahko jasno označili kot napad ali zlorabo. Nihče ne kriči. Nihče ne grozi. Pogovori so lahko celo mirni. Razumni. Na videz urejeni. A po njih ostane čuden občutek. Kot da nekaj ni čisto prav. Kot da bi morali še enkrat premisliti, kaj smo pravzaprav rekli. Ali pa, ali smo si sploh prav zapomnili. In prav ta zmeda je tisto, kar sčasoma začne najgloblje spodjedati občutek zaupanja vase.
PREBERITE TUDI:
Če to prepoznavate v katerem od svojih odnosov, gre morda za manipulacijo. Za tak način vplivanja, pri katerem začnemo dvomiti v lastno zaznavo, spomin in občutke, se uporablja izraz meglenje, ki nam je morda bolj poznan iz angleškega jezika, kjer mu rečejo gaslighting. Če imate po stiku z osebo, ki vas »gaslighta«, občutek, da ne rečete ničesar prav, to ne pomeni, da se zares motite, temveč da vam oseba na drugi strani vztrajno sporoča, da to, kar vidite in čutite, ni zanesljivo.
Kako se meglenje začne
Meglenje se redko pojavi nenadoma. Pogosteje se prikrade v odnosih, ki so se sprva zdeli dobri. Morda celo zelo dobri. Na začetku je veliko bližine, pozornosti in občutka, da smo končno razumljeni. Zaupanje se vzpostavi hitro.
Prav zaradi tega so subtilne spremembe v odnosu toliko težje prepoznavne.
Ko se pojavijo prvi dvomi, jih pogosto pripišemo sebi. Slabemu dnevu, utrujenosti, preobčutljivosti. V osebi na drugi strani ne prepoznavamo nevarnosti, saj nam je blizu.
Kaj se v resnici dogaja
Pri meglenju ne gre za en sam stavek ali en sam prepir. Gre za ponavljajoč se vzorec, v katerem so naša doživetja vedno znova postavljena pod vprašaj.
»To si narobe razumela.« »Tega nisem nikoli rekel.« »Spet pretiravaš.« »Vedno vse jemlješ osebno.«
Sprva gre za majhne popravke resničnosti. A sčasoma se začne dogajati, da nehamo zaupati lastni presoji. Kar smo videli, naj ne bi bilo tako. Kar smo slišali, naj bi razumeli narobe. Kar čutimo, naj bi bilo preveč. In to je zelo resna oblika manipulacije.
Ker se to ne zgodi naenkrat, temveč postopoma, dolgo ne opazimo, kaj se v resnici izgublja.
Kako meglenje vpliva na nas
Najbolj zgovoren znak meglenja ni vedenje druge osebe, temveč sprememba v nas.
Začnemo dvomiti v svoj spomin. Po pogovorih premlevamo, kaj smo rekli. Iščemo potrditve pri drugih. Svoja čustva razlagamo in opravičujemo, še preden jih sploh izrazimo.
Naša negotovost ne izhaja iz osebnostne šibkosti, temveč iz tega, da smo v odnosu, kjer nič ne ostane dovolj jasno, da bi se nanj lahko oprli. Meglenje deluje prav na tiste točke, kjer bi morali čutiti notranjo stabilnost.
Če se po odnosu stalno počutimo manj jasne, manj samozavestne in manj povezane s sabo, to ni lastnost naše osebnosti, temveč podatek o odnosu.
Zakaj je meglenje tako učinkovito
Meglenje ne potrebuje moči, saj deluje skozi razumnost. Skozi miren ton, logične razlage in navidezno skrb. Prav zato se dvom skoraj vedno obrne proti nam samim.
Ljudje, ki so pripravljeni razmišljati o sebi, prevzeti odgovornost in razumeti drugo stran, so v takšnih odnosih še posebej ranljivi. Njihova odprtost, ki je v zdravih odnosih prednost, tu postane breme.
Namesto razjasnitve pride do zmede. Namesto bližine do izgube orientacije.
Ali je meglenje vedno namerno
Včasih se ljudje vedejo manipulativno, ne da bi to jasno prepoznali ali si to priznali. Vzorce so lahko prevzeli iz okolja, v katerem so odraščali, ali iz odnosov, kjer so bili sami podvrženi podobnim pritiskom.
A ne glede na namen je učinek enak. Meja ostaja jasna: razlog za vedenje ne izniči njegovega vpliva. Ne glede na to, ali je vedenje zavestno ali ne, meglenje povzroča škodo. Razlaga, da nekdo »ni mislil tako«, ne more biti razlog, da bi zanikali lastno izkušnjo.
Če v odnosu dolgoročno izgubljate občutek zaupanja vase, to ni nekaj, kar bi bilo treba normalizirati ali prenašati.
Zakaj poimenovanje pomaga
Razumevanje meglenja ni namenjeno temu, da bi drugega označili. Pomaga zato, da lahko končno poimenujemo lastno izkušnjo.
Ko vemo, da to, kar doživljamo, ni naključje in ni osebna pomanjkljivost, se nekaj premakne. Ne nujno v odnosu, zagotovo pa v nas samih. Spoznamo, da z nami ni nekaj narobe, temveč da smo se znašli v odnosu, ki nas je postopoma oddaljil od lastne presoje.
Megla se ne razblini takoj. A preneha biti nevidna.
In to je pogosto prvi trenutek, ko se lahko spet začnemo opirati nase.
