Kaj v resnici pomeni manifestirati to, kar si želimo
Manifestacija ni čudežna tehnika. Preverite, kaj se v resnici skriva za zakonom privlačnosti in kako nanj gleda psihologija.
Manifestacija je pojem, ki pri ljudeh sproža zelo različne odzive. Nekateri vanjo močno verjamejo in v njej vidijo obljubo, da lahko z jasnimi željami in pravimi mislimi usmerjajo svoje življenje. Drugi se je lotevajo bolj sistematično. Berejo knjige, sledijo trenerjem manifestiranja, vadijo vizualizacijo, afirmacije in različne tehnike, s katerimi naj bi zavestno vplivali na potek dogodkov. Spet tretji se ob vsem tem odkrito posmehujejo in manifestacijo enačijo s sodobnimi vražami, kot je denimo prepričanje, da se želja uresniči, če ob 11:11 sklenemo prste.
Med brezpogojnim verjetjem, natančnim preizkušanjem metod in popolnim zavračanjem pa se skriva vprašanje, ki je precej bolj zanimivo kot skrajnosti same: ali lahko na to, kar se nam v življenju dogaja, sploh zavestno vplivamo? In če lahko, na kakšen način? Je manifestacija res le nova oblika zakona privlačnosti ali pa gre za nekaj bolj prizemljenega, psihološko razumljivega in manj čarobnega, kot se pogosto predstavlja?
Psihologija »zakon privlačnosti« razume malenkost drugače
V popularnih razlagah se manifestacija pogosto enači z zakonom privlačnosti. Gre za idejo, da podobno privlači podobno in da bodo pozitivne misli ustvarile pozitivne okoliščine. A takšno poenostavljanje hitro zdrsne v predstavo, da je dovolj, če si nekaj dovolj močno želimo, pa se bo zgodilo. Ko se to ne zgodi, se krivdo hitro poišče v tem, da morda nismo bili dovolj osredotočeni, pozitivni in dosledni.
PREBERITE TUDI:
Psihološki pogled je manj črno-bel. Ne zanika, da ima naš notranji svet vpliv na naše odločitve in vedenje, obenem pa ne podpira ideje, da bi bile misli same po sebi čarobna sila. Kar v resnici vpliva na potek našega življenja, ni toliko to, kaj si želimo, temveč kako smo notranje naravnani v odnosu do te želje.
Če bi morali manifestacijo opisati brez mistike, bi jo lahko razumeli kot proces notranje naravnanosti, v katerem postopoma uskladimo svoje misli, čustva, odločitve in vedenje v smer, ki podpira to, kar želimo živeti. Ne gre za to, da bi nekaj s svojo energijo »privabljali«, temveč da odstranimo notranje zavore, ki nas od tega že ves čas ločujejo.
Želja sama po sebi ni dovolj
Veliko ljudi ve, kaj si želi, manj pa jih je zares pripravljenih raziskati in si pošteno priznati, zakaj tega še nimajo. Marsikdo enostavno skomigne z rameni in zaključi, da mu nekaj ne gre, da sreča ni na njegovi strani ali da je v resnici to, o čemer »sanja«, preveč visoko leteče.
In ravno v slednjem se skriva največja past. Pogosto si želimo nekaj, čemur podzavestno v resnici ne zaupamo dovolj. Na ravni razuma si morda želimo drugačnega odnosa, več notranjega miru ali več poguma pri odločitvah, hkrati pa nas na globlji ravni vodijo strah, stari vzorci ali nezavedna prepričanja, ki temu nasprotujejo.
Manifestacija se zato začne z brutalno iskrenim vprašanjem: ali res verjamemo, da je to, kar si želimo, za nas mogoče? Oziroma še pomembneje – ali smo brezkompromisno pripravljeni živeti kot oseba, ki to že ima?
Notranja drža je močnejša od vizualizacije
Osnovna ideja populističnega »manifestiranja« je vizualizacija. Ta, izvedena pravilno, sicer ima svojo moč, a dejstvo je, da sama po sebi ne zadošča. Predstavljati si želeno prihodnost je lahko koristno, če ob tem ne spregledamo lastnih notranjih odzivov. Če ob misli na željo začutimo napetost, dvom ali odpor, se ustvarja notranji razkorak. Psihološko gledano telo vedno sledi temu, kar doživlja kot varno in znano, ter ne nujno temu, kar si želimo.
Prav tu se pokaže ključna razlika med površnim razumevanjem zakona privlačnosti in tem, kar bi lahko imenovali zrela manifestacija. Zato, da bi želje lahko uresničili, moramo pravilno naravnati svojo notranjo držo. To pomeni, da postopoma odstranimo notranje ovire, ob katerih se naše telo postavi v obrambno fazo in nas tako drži v istem krogu.
Zato je ključno, da se pri manifestaciji ne osredotočamo le na sliko cilja, temveč na to, kako se ob misli na naše želje počutimo. Se ob razmišljanju o uresničitvi sprostimo ali skoraj nezavedno zakrčimo? Ravno ti telesni in čustveni odzivi razkrivajo, ali smo s svojo željo v resnici usklajeni.
Majhne odločitve ustvarjajo velik premik
Ko si priznamo, da morda naša notranjost vseeno še nekoliko dvomi in se naše telo ob misli na to idejo ne sprosti povsem, lahko začnemo delati prve korake v smeri, da to spremenimo. A vedeti je treba, da pri tem ne gre za hitro rešitev, pač pa za vztrajno rast in delo s svojimi podzavestnimi blokadami.
Manifestacija tako ni enkratno dejanje, temveč proces vsakodnevnih, pogosto neopaznih odločitev. Šele ko začnemo ravnati v skladu s tem, kar si želimo, in to tudi takrat, ko še ni zunanjih dokazov, se začne spreminjati naša notranja orientacija. Ne gre za dramatične poteze, temveč za drobne premike. To so lahko nekoliko drugačni odzivi v odnosu, postavljanje jasnejše meje, opuščanje stvari, pri katerih se le izčrpavamo in ni pravega odziva …
S tem telesu in psihi pošiljamo signal, da mislimo resno. In prav ta konsistentnost ima dolgoročno največjo moč.
Zaupanje ne pomeni pasivnosti
Zaupanje, ki se v kontekstu manifestacije pogosto omenja, pri tem ne pomeni pasivnega čakanja. Samo to, da »spustimo«, ne bo delovalo, ob tem je zelo pomembno tudi aktivno sodelovanje. Ne čakamo, da se okoliščine spremenijo same od sebe, temveč se vprašamo, kaj lahko v tem trenutku naredimo drugače. Prav je sicer, da z zaupanjem ne silimo v izid, a hkrati prevzamemo odgovornost za svoje ravnanje.
Ko opustimo potrebo po nadzoru in hkrati ostanemo dejavni, se ustvari prostor, v katerem se lahko začnejo pojavljati nove možnosti, pogosto bolj naravno, kot smo si predstavljali.
Ko manifestacija postane notranji proces
Resnica o manifestaciji je torej manj spektakularna, kot obljubljajo nekateri priročniki, in hkrati precej bolj prizemljena, kot jo opisujejo njeni kritiki. Ne gre za čarovnijo in ne za naivnost, temveč za razumevanje, da se zunanje okoliščine redko spremenijo prej, kot se spremeni naš notranji odnos do sebe in sveta.
Najgloblji premik se zgodi takrat, ko manifestacija preneha biti tehnika in postane odnos do sebe. Ko si dovolimo verjeti, da nismo tukaj zato, da bi se nenehno prilagajali, temveč da bi živeli bolj usklajeno s sabo. Takrat se želje ne zdijo več oddaljene ali nedosegljive, temveč logična posledica notranje jasnosti.
Manifestirati to, kar si želimo, v tem kontekstu pomeni predvsem, da postanemo oseba, ki je zmožna živeti v skladu s svojimi vrednotami, ne le s svojimi željami. In to je proces, ki se ne začne v misli, temveč v zrelosti odnosa do sebe.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
