Zakaj je dolgčas zlata vreden – in zakaj ga ne bi smeli preganjati
Dolgčas danes skoraj ne obstaja več. Zakaj smo se ga naučili preganjati, kaj to pomeni za otroke in odrasle ter zakaj ima dolgčas pomembno vlogo v sodobnem življenju.
Dandanes živimo v na videz najboljšem možnem času. Dolgčas je skoraj izkoreninjen. Nikoli nam ni treba čakati v tišini. V žepu imamo rešitev za vsak vmesni trenutek: za vrsto v trgovini, za rdečo luč, za čakanje na otroka pred treningom, za deset minut pred sestankom, za utrujen večer, ko se nam nič ne ljubi …
Dolgčas je v današnjem času postal napaka v sistemu. Nekaj, kar se popravi. A pod to navidezno udobnostjo izgubljamo nekaj zelo pomembnega – stik s sabo. Življenje brez dolgčasa ni samo življenje z več zabave, temveč tudi življenje brez prostora za misel, ki se ne prikaže v naglici. Manj je možnosti za intuitivna vprašanja, ki navadno pridejo šele, ko se znajdemo v tišini. Manj je tudi prostora za notranjo orientacijo.
Prav to, da imamo danes pripomočke, s katerimi lahko dolgčas učinkovito odpravljamo, je del problema. Skrita cena ni v tem, da smo preveč na telefonih, ampak v tem, da vse redkeje vstopimo v stanje, v katerem človek naravno predeluje svoje doživljanje.
PREBERITE TUDI:
Kaj dolgčas sploh je
Dolgčas ni isto kot lenoba. Ni »nič se mi ne da«. Je bolj specifičen občutek – nekakšno notranje nelagodje, ko ni dovolj zunanjih dražljajev, da bi nas držali v pogonu. Ko se tempo ustavi in naenkrat začutimo praznino ali pa nemir.
Na tej točki ljudje pogosto rečejo: »Potrebujem nekaj.« In to »nekaj« ni vedno aktivnost. Pogosto je samo pobeg iz stanja, v katerem smo bližje sebi, kot bi si želeli.
Pri otrocih se to pokaže na glas: »Dolgčas mi je.« Pri odraslih tiho: »Samo še tole pogledam.« »Samo še hitro odgovorim.« »Samo še pet minut.« Zamenjali smo besede, ne mehanizma.
Možgani v privzetem načinu delovanja
Nevroznanost ima za to stanje precej preprosto razlago. Ko možgani niso zaposleni z nalogo, pogovorom, konkretnim problemom ali novim dražljajem, se aktivirajo povezave, ki jim pravimo privzeti način delovanja možganov. To je skupek možganskih področij, ki se »prižgejo«, ko nimamo nič nujnega za obdelati od zunaj.
Takrat um začne delati nekaj, kar sicer težko prenašamo: začne povezovati. Predelovati. Premlevati. Se spominjati. Na novo sestavljati zgodbo o sebi in svetu. Zato se v dolgčasu pogosto pojavijo misli, ki niso prijetne. Vprašanja, ki jih ne rešimo v petih sekundah. Občutki, ki niso dramatični, so pa vztrajni. Slutnje, da nekaj v našem življenju ni več usklajeno.
Ni čudno, da dolgčas doživljamo kot neprijeten. Privzeti način delovanja možganov pogosto odpre vrata tja, kamor čez dan ne gremo. V eksistencialna vprašanja. V občutek smisla. V občutek povezanosti. V to, ali je naš vsakdan skladen z našimi vrednotami.
Dolgčas je pogosto prvi trenutek, ko se življenje oglasi znotraj nas.
Zakaj je dolgčas tako težko prenašati
Če smo iskreni, se dolgčasa ne bojimo zato, ker je prazen. Bojimo se ga, ker ni prazen. Ker izprazni prostor za zunanjost in ga napolni z notranjostjo.
V dolgčasu se lahko pojavijo vprašanja, kot so: Zakaj sem tako utrujen? Zakaj me ta odnos tako izčrpava? Zakaj nimam več veselja do stvari, ki so mi bile včasih pomembne? Kdaj sem nazadnje čutil/-a pristno navdušenje? Zakaj imam občutek, da samo drsim skozi dneve?
To niso »slabe« misli. So informacije. So signali. Del notranje regulacije, ki jo človek potrebuje, da ne živi samo funkcionalno, ampak tudi smiselno. Problem nastane, ko se od teh signalov naučimo odklopiti vsakič, ko se pojavijo.
Telefon kot stikalo za izklop notranjega sveta
Če bi morali izbrati en predmet, ki je dolgčas skoraj izbrisal iz vsakdana, bi bil to zaslon v žepu. Deluje nadvse učinkovito. Ko med čakanjem vzamemo telefon v roke, ne iščemo nujno zabave. Pogosto iščemo prekinitev. Mikropomiritev. Mikrodozo dopamina, ki um premakne iz »neprijetno je« v »aha, nekaj se dogaja«.
In tukaj se začne zanka. Vsakič, ko dolgčas prekinemo z ekranom, utrjujemo možganom sporočilo: notranje nelagodje je treba takoj rešiti. Ne poslušati. Ne prenesti. Ne pustiti, da se iz njega razvije misel. Samo preklopiti.
Sčasoma to spremeni prag naše tolerance. Običajne stvari postanejo prepočasne. Pogovor brez stalnih prekinitev postane naporen. Knjiga postane predolga. Čakanje postane »izguba časa«. Tudi odnosi postanejo težji, ker odnos ni nenehen dražljaj. Odnos ima vmes tišino. Ima ponavljanje. Ima navaden dan.
In ko tišine ne prenašamo več, začne tudi življenje delovati prazno – četudi je polno vsebine.
Dolgčas pri otrocih: prostor, kjer se rodi samostojnost
Pri otrocih dolgčas pogosto doživljamo kot problem, ki ga moramo rešiti. A dolgčas je v resnici eden od naravnih prehodov v samostojno igro. Ko otrok ne dobi takojšnje zadovoljitve pozornosti, se mora um obrniti navznoter. Iz »daj mi« v »kaj pa lahko naredim«.
To ni vedno prijetno. Najprej pride sitnoba. Nemir. Jamranje in godrnjanje. In takrat hitro pademo v skušnjavo, da ponudimo enostavno rešitev: ekran, aktivnost, program.
Seveda ni nič narobe, če otrok kdaj gleda risanko ali če mu pomagamo z idejo. A če dolgčas vedno takoj odpravimo, mu vzamemo dve ključni izkušnji.
Prva je ustvarjalna pobuda – izkušnja, da lahko iz nič naredi nekaj. Druga pa je toleranca do nelagodja. Zmožnost ostati v občutku, ki ni prijeten, dokler se ne preoblikuje. To je psihološka mišica, ki kasneje pomaga pri učenju, odnosih, frustraciji in samoregulaciji.
Dolgčas je v tem smislu tudi šola živčnega sistema: uči nas, da ni treba takoj pobegniti.
Odrasli in dolgčas: mesto, kjer se začne vprašanje smisla
Veliko odraslih zelo dobro ve, kako zapolniti čas, a ne zna več zaznati, kaj v resnici potrebuje, ker vsak trenutek, ko se potreba približa zavesti, pride prekinitev. Najprej izgubljamo stik s sabo. Ker stik s sabo ni vedno prijeten in prinese tudi misli, ki jih raje odrivamo.
Zato se lahko zgodi paradoks: življenje je polno, občutek pa prazen. In ta praznina ni »karakterna napaka«. Je signal, da smo predolgo živeli brez stika s seboj.
Kot že omenjeno, vedno zapolnjen čas vpliva tudi na našo pozornost. Če možgani ves čas skačejo med mikro dražljaji, postane dolga pozornost nekaj, česar ne zmoremo več. Ogromno pa izgubljamo tudi pri potencialu ustvarjalnosti. Ko so misli ves čas zaposlene, se ideje težko rodijo. Za to namreč potrebujejo prazen prostor.
Največkrat se pojavijo na sprehodu, pod tušem ali med čakanjem. V trenutku, ko um nima nove igrače in začne iz svoje notranjosti sestavljati nekaj svojega.
Dolgčas kot veščina, ki jo lahko ponovno razvijemo
Dolgčasa ni treba romantizirati. Ne gre za to, da bi morali sedeti in gledati v steno. Gre za to, da ne reagiramo avtomatsko in dolgčasu damo priložnost, preden ga zadušimo.
V sodobnem svetu, kjer smo se naučili, da se vedno znova zamotimo, zato da ne bi ostali v tišini, dolgčas zahteva vajo. Trening. Podobno kot treniramo pozornost, potrpežljivost ali hvaležnost.
Ne gre za dramatične odločitve. Gre za drobne premike v vmesnih trenutkih.
Da v avtu včasih pustimo tišino, namesto da je vedno prižgan radio. Da na sprehodu ne poslušamo vedno nečesa. Da med čakanjem v vrsti ne odpremo zaslona. Da telefon ne spi ob nas. Da miza ostane prostor, kjer smo res prisotni. Da otrokovo »dolgčas mi je« za nekaj trenutkov ostane odprto vprašanje, ne takojšnja kriza.
V začetku je to lahko neprijetno. Kot odtegnitev drobnih nagrad, na katere so se možgani navadili. A potem se začne dogajati nekaj zanimivega: svet postane bolj živ. Običajne stvari dobijo več teksture. Misli postanejo globlje. Ideje pridejo same. In odnos do časa se umiri.
Kot da življenje končno dobi možnost, da se zgodi tudi od znotraj, ne samo od zunaj.
Dolgčasa ni treba preganjati – raje ga častimo
V času, ko je vsak trenutek mogoče zapolniti, dolgčas ni pomanjkljivost. Je redka priložnost. Mikroprostor, kjer se um odklopi od nenehne zunanje hrane in spet začne delati po svoje. Kjer otrok najde svojo igro. Kjer odrasel znova začuti, kaj mu sploh manjka. Kjer pozornost postane globlja. Kjer se življenje za hip ne vrti okoli zunanjih dražljajev.
Dolgčas je danes skoraj uporniško dejanje. In če smo iskreni, je ravno zato tako dragocen. Ko ga nehamo preganjati, ga lahko prvič slišimo. In pogosto nam pove več kot katerikoli nov video, članek ali »hitro preverjanje«.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
