Zakaj zmrznemo v pomembnih trenutkih in kako reagirati
Ko v pomembnem trenutku zmrznemo, si to pogosto razlagamo kot šibkost. V resnici gre za odziv živčnega sistema – in to lahko spremenimo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Se tudi vam zgodi, da vam včasih misli zmrznejo? Ko nekdo pokliče vaše ime in bi morali odgovoriti, se zgodi to, kar najbolj sovražimo. Kot bi naše misli nekdo odklopil iz vtičnice. Glava je prazna, iz ust ne pride nič pametnega. Lica zardijo, obraz postane vroč, srce razbija. Vemo, da odgovor obstaja, ampak naši zamrznjeni možgani ne pridejo blizu. In tisti del sekunde, ko vsi čakajo, je daljši od celega dneva.
Lahko se zgodi celo doma. Ko nas nekdo obtoži nečesa, kar ni čisto res. V nas nastane tsunami čustev, radi bi udarili nazaj in povedali, da temu ni tako. Postavili mejo in razložili, a vse kar lahko naredimo, so odprta usta. Brez glasu, s pogledom v tla in vretjem v notranjosti. Šele zvečer, ko ležimo v postelji, se stavki zložijo sami od sebe. Jasni, natančni in suvereni. A prepozni.
Večina take trenutke vzame za osebni poraz. Za sramoto in šibkost. V resnici pa je to naš živčni sistem, ki ustvari zaščito.
Ko telo presodi, da ni varno
Zamrznitev je eden izmed osnovnih odzivov preživetja. O njem govorimo manj kot o boju ali begu, a je enako prvinski. Ko telo presodi, da je situacija ogrožajoča, se v delčku sekunde preklopi v način zaščite. Prekrvavitev se spremeni, dih postane plitek, naša energija se izklopi – vse zato, da ne bi bili več zanimivi za našega »plenilca«. Vse kar ni nujno za preživetje – natančno razmišljanje, artikuliran govor, premišljena argumentacija – začasno utihne. Namesto živega, odzivnega sogovornika postanemo nepremični in tihi. In ravno to je v naravi pomenilo manj nevarnosti.
PREBERITE TUDI:
Tak vklop živčnega sistema je bil močno učinkovit, ko smo bili nekoč, v davnih časih, kot praljudje prav zares v vlogi plena, težava pa je, da danes, deluje še vedno na povsem isti način in ne loči dobro med fizično nevarnostjo in čustveno izpostavljenostjo. Ostra kritika, nepričakovano vprašanje, konflikt z bližnjim ali pogled avtoritete lahko sprožijo enak alarm kot dejanska grožnja.
Zanimivo je, da pogosto ne zmrznemo tam, kjer nam ni mar. Zmrznemo tam, kjer nam je. Pred ljudmi, ki jih spoštujemo in v odnosih, ki jih ne želimo izgubiti. Tam, kjer si želimo biti razumljeni. Ravno zato je zastoj tako boleč. Ne gre le za misel, ki je ni bilo, ampak za željo, da bi bili videni in strah, da ne bomo.
Drugi udarec: sram
Sam trenutek zamrznitve je neprijeten. Še bolj pa boli to, kar sledi.
»Spet nisem nič rekla.« »Zakaj sem vedno tiho?« »Z mano je nekaj narobe.«
Ta notranji napad je pogosto bolj škodljiv kot sam dogodek. Telo je reagiralo avtomatsko, mi pa situacijo spremenimo v zgodbo o lastni nesposobnosti. S tem ustvarimo napetost, ki le še poveča verjetnost, da se bo naslednjič zgodilo isto.
Zamrznitev sama po sebi ni travmatična, a zaradi sramu, ki ga pripnemo nanjo, lahko postane kronična.
Zakaj nekateri zmrznejo pogosteje
Pri nekaterih se ta odziv sproži redko, pri drugih pa skoraj vsakič, ko so izpostavljeni.
Pogosto ga srečamo pri ljudeh, ki so odraščali v okoljih, kjer ni bilo varno ugovarjati ali izražati nestrinjanja. Telo se je naučilo, da je tišina varnejša od konflikta. V odraslosti razumemo, da ni več tako, a telo reagira po starem zapisu.
Drug vzrok je močan notranji pritisk. Če moramo vedno odgovoriti popolno, če napaka pomeni ogroženost lastne vrednosti, je že sama situacija dovolj napeta, da sproži alarm.
Včasih pa je razlog preprosto izčrpanost. Utrujen živčni sistem je manj prožen in hitreje zdrsne v skrajne odzive.
Kaj narediti v trenutku, ko se zgodi
Prva napaka je, da se poskušamo na silo prepričati v odgovor. Druga, da se v sebi razjezimo.
Tri sekunde zavestnega diha lahko naredijo več kot panično iskanje besed. Počasen vdih skozi nos, dolg izdih skozi usta. Ob tem sprostimo ramena. Telo mora najprej dobiti signal, da nevarnosti ni.
Drugi korak je ustvariti prostor. Stavki, kot so: “Dajte mi trenutek, da razmislim,” ali “To je dobro vprašanje, naj najprej preverim, ali sem vas prav razumela,” niso izogibanje. So regulacija. S tem ostanemo v pogovoru, hkrati pa si kupimo nekaj dragocenih sekund.
Če besede še vedno ne pridejo, uporabimo telo. Zavestno pogledamo sogovornika, prikimamo, ponovimo del vprašanja. S tem ohranimo stik, ki je nasprotje zamrznitve.
V bolj napetih pogovorih si lahko dovolimo tudi prekinitev. “Rada bi odgovorila premišljeno. Se lahko k temu vrneva čez nekaj minut?” Suverenost ni v tem, da odgovorimo takoj, ampak v tem, da ostanemo prisotni.
Kako dolgoročno zmanjšati moč zamrznitve
Zamrznitve ne bomo popolnoma odpravili. Lahko pa zmanjšamo njeno intenzivnost.
Prvi korak je, da jo prepoznamo brez napada nase. Ko se naslednjič zgodi, si namesto kritike lahko rečemo: »Moje telo je reagiralo. Kaj bi potrebovala, da bi ostala bolj mirna?« S tem prekinemo avtomatski preklop na sram.
Drugi korak je postopna izpostavljenost z majhnimi koraki. Lahko je to kratek komentar na sestanku ali jasno izraženo mnenje v varnejšem krogu. Telo se uči skozi izkušnjo, ne skozi razlago.
In tretji korak je razumevanje, da nadzor ne pomeni popolnosti. Pomeni zmožnost, da ostanemo v stiku s sabo, tudi ko je neprijetno.
Ključni uvid
Velikokrat mislimo, da je nasprotje zamrznitve agresivnost ali popolna suverenost. V resnici je zmožnost, da ostanemo v stiku s sabo, tudi ko je neprijetno. Prevzemanje nadzora ne pomeni, da bomo vedno imeli popoln odgovor, ampak, da si dovolimo dih, premor in besedo, ko pride.
Če se vam to dogaja, niste sami in vaše telo ne deluje proti vam. Le poskuša vas zaščititi.
Naslednjič, ko boste tako začutili tisti znani zastoj, ne hitite v boj s sabo. Najprej uredite dih. Ustvarite prostor. Izgovorite en stavek, četudi preprost. To je dovolj za začetek. Z vsakim takim trenutkom zamrznitev izgubi del svoje moči. Ne zato, ker bi izginila, temveč zato, ker jo začnemo razumeti. In kar razumemo, nas manj obvladuje.
Zamrznitev sčasoma izgubi del svoje moči. Ne zato, ker bi izginila, temveč zato, ker jo začnemo razumeti. Kar razumemo pa, nas manj obvladuje.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
