Ali se morda vedete pasivno-agresivno? Prepoznajte znake
Pasivna agresija pogosto deluje kot prijaznost. Preverite, kako jo prepoznati pri sebi in kako spremeniti ta vzorec.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Večina ljudi, ki se vede pasivno agresivno, zase ne bi nikoli rekla, da so agresivni. Ravno nasprotno. Pogosto se doživljajo kot mirne, razumske, nekonfliktne. Kot tiste, ki »ne delajo drame«, ki raje požrejo napad, kot da bi prizadeli. Ki se umaknejo, ko se drugi zapletajo. In prav zato je to vedenje tako težko prepoznati pri sebi.
Pasivna agresija ni kričanje, grobost ali neposreden napad. Kaže se drugače – kot tiho kaznovanje, kot zamrznjena toplina. Je stavek »nič ni«, izrečen s telesom, ki govori vse drugo.
Pomembno je poudariti, da je vsak od nas že kdaj molčal, zavlačeval ali bil zajedljiv. O pasivni agresiji govorimo takrat, ko to postane ponavljajoč se način, vzorec, kako kažemo nezadovoljstvo – namesto da bi ga povedali.
Kaj pasivna agresija sploh je
Pasivno agresivno vedenje je način izražanja jeze, zamere ali odpora, kjer občutka ne povemo naravnost, ampak ga pripeljemo v odnos po ovinkih. Ne z jasnim »to mi ni všeč«, ampak z namigom, zamikom, hladnim izrazom, ironičnim stavkom, z dejanjem, ki nekaj pove in hkrati omogoča, da se lahko kasneje umaknemo v nedolžnost.
PREBERITE TUDI:
Zato je tako zavajajoča. Ker na površju ostajamo »prijazni« in ker se v sebi pogosto prepričujemo, da smo pravzaprav zrelejši od drugih, saj nismo izbruhnili.
A odnos kljub temu začne razpadati. Samo tiše.
Kako je videti, ko smo pasivno agresivni, pa tega ne opazimo
Najlažje je, če pogledamo nekaj primerov iz prakse.
Ne dvignemo glasu, a nenadoma postanemo hladni. Z mrtvim pogledom in napeto tišino.
Rečemo, da je vse v redu, potem pa tri dni praktično ne komuniciramo.
Obljubimo, da bomo nekaj naredili, in potem nalašč »pozabimo«.
Ali pa skozi humor podtaknemo ostro pripombo in jo, če kdo pokaže, da je prizadet, hitro označimo za šalo.
Pasivna agresija je jeza, ki ne dobi dovoljenja, da bi obstajala, zato si poišče obvoznico.
Tu je dobro razlikovati dve stvari, ki sta navzven lahko podobni, po notranji logiki pa nista. Umik je lahko zdrav, kadar se umaknemo zato, da se umirimo, premislimo in se vrnemo k pogovoru bolj zbrano. Pasivno agresiven postane takrat, ko je naš način kaznovanja – ko v sebi vemo, da s tišino pritiskamo na drugega, da se opraviči, »ugane«, popusti ali pa vsaj dovolj trpi, da dobimo zadoščenje.
Podobno je pri zavlačevanju. Včasih res ne moremo narediti tega, kar obljubimo, ker smo preobremenjeni ali preprosto pozabimo. Pasivna agresija pa je, ko zamudo uporabimo kot namerno taktiko, ker nam gre nekdo na živce, a mu tega ne želimo povedati na glas.
Zakaj pasivno agresivnega vedenja pri sebi ne prepoznamo
Veliko ljudi je odraslo v okoljih, kjer je bila neposredna jeza nevarna in so konflikti pomenili izgubo bližine. Kjer je bilo treba biti »priden«, »razumen«, »ne problematičen«. S starši, ki niso zdržali močnih čustev in so jih pri otrocih označili za neprimerna, nespoštljiva ali celo prepovedana.
Otrok, ki se je naučil, da izražena jeza prinese kazen, sram ali zavrnitev, se je naučil jezo potlačiti in na videz zatreti. Včasih celo tako temeljito, da odrasel človek iskreno verjame, da se ne jezi, čeprav je zamera stalno prisotna.
Težava je, da taka zaščita ostane naš glavni način delovanja tudi v odraslih odnosih. Še vedno verjamemo, da je varneje namigniti, kot jasno izraziti. Da je bolje »biti v redu«, kot povedati, kaj potrebujemo. Da je bolj sprejemljivo pozabiti, kot reči »ne«.
Pasivna agresija največkrat ne izhaja iz zlobe. V resnici je pogosto strah pred neposrednostjo in pred tem, kaj se bo zgodilo, če bomo končno izrazili resnico.
Zakaj je to nekonstruktivno, tudi če je tiho
Ko ne povemo, kaj nas boli, odnos ne dobi priložnosti, da bi se popravil. Druga oseba mora ugibati, a ugibanje skoraj nikoli ne zadene resnice.
Pasivno agresivno vedenje ustvarja dvom in zato ruši zaupanje. Ljudje ob nas začutijo, da nekaj ni usklajeno, da je med besedami in energijo razlika. Ta razpoka jih spravlja v negotovost.
Sčasoma se ljudje ob nas naučijo, da neposreden pogovor z nami ne pomaga, ker ga ne bodo dobili. Namesto tega bodo slišali namige, hladnost, »šale«, zamude, tiho uporništvo. In ker se v takem vzdušju nihče ne počuti varno, se tudi druga stran začne braniti. Tako nastane odnos, kjer se nihče več ne izraža jasno, vsi pa nekaj »vedo«.
Ironično je, da se pasivna agresija pogosto rodi iz želje, da bi odnos zaščitili pred konfliktom. A dolgoročno naredi ravno to, česar smo se bali: razrahlja povezanost.
Kako z njo lahko nekoga prizadenemo
Ker pri pasivni agresiji ni grobega vedenja, marsikdo misli, da z njo drugih ne prizadenemo in je zato na nek način upravičljiva. A pasivna agresija prizadene – le na drugačen način.
Prizadene z izključevanjem, zadržano toplino, nejasnostjo, z občutkom, da nekaj visi v zraku, pa se o tem ne sme govoriti.
Druga oseba se lahko začne spraševati: Kaj sem naredil narobe? Zakaj se obnaša tako? Zakaj ne pove?
Ker se nimamo česa oprijeti, je to zelo naporno. Ne moremo se odzvati na jasen stavek, ker ga ni. Ne moremo se opravičiti za konkretno stvar, ker ni izrečena. Ostane samo občutek krivde ali sum, da je nekaj narobe – in to je eden najbolj neprijetnih občutkov v odnosih.
Pasivna agresija tako ni nežna in mehka. Je le prikrita.
Ali to, da nismo konfliktni, v resnici pomeni, da se konflikta bojimo?
To vprašanje je pogosto zelo pomembno spoznanje.
Biti nekonflikten pomeni, da znamo ostati mirni tudi v napetosti, da zmoremo povedati resnico brez napada in brez umika.
Bati se konflikta pa pomeni narediti vse, da se mu izognemo – tudi če to pomeni, da bomo komunicirali nejasno ali dvojno.
Če se v tem prepoznate, naj bo to povabilo, da se začnete učiti bolje ravnati s svojo jezo. Pri pasivni agresiji ne gre za »slab karakter«. Gre za čustvo, ki ga še ne znamo izraziti neposredno. In tega se je mogoče naučiti.
Kaj lahko naredimo, da vedenje spremenimo
Prvi korak je zavedanje. Ujeti trenutek, ko v nas vre, a tega ne izrazimo jasno, ampak s tihimi taktikami umika.
V takih trenutkih je koristno narediti mikro premor in se vprašati: Kaj v resnici čutim? Je to jeza, razočaranje, občutek krivice, utrujenost? In kaj bi bilo v tem trenutku bolj pošteno – do mene in do drugega?
Drugi korak je toleranca do nelagodja. Neposrednost ni vedno prijetna. Srce lahko začne biti hitreje, glas je lahko negotov. A to nelagodje je pogosto cena za čist odnos.
Tretji korak je premik v izražanju. Manj namigov, več jasnih stavkov.
Namesto »nič ni« lahko rečemo: »Nisem še čisto v redu. Potrebujem malo časa, potem bi rad govoril.« Namesto sarkazma lahko rečemo: »Ko se to ponovi, se počutim spregledanega.« Namesto tihe kazni lahko rečemo: »To mi ni bilo v redu. Želim, da se dogovoriva drugače.«
To ni groba komunikacija. To je odrasla komunikacija. Takšna, kjer drugemu ni treba ugibati.
Če pa vas ob neposrednosti preplavi premočan strah ali občutek, da »nimate pravice«, je to pomemben podatek. Morda je vaš stari mehanizem preživetja še vedno zelo aktiven. V takem primeru je smiselno te korake vaditi počasi, v varnih odnosih – in po potrebi tudi ob podpori strokovnjaka.
Končna misel
Pasivna agresija je pogosto znak, da smo se nekoč morali naučiti preživeti brez varnega prostora za jezo.
Če ste se med branjem večkrat tiho nasmehnili v zadregi, če ste prepoznali kakšen svoj stavek ali pogled, je to že začetek. Osebna rast se ne zgodi, ko se branimo. Zgodi se, ko si dovolimo videti.
Ko vas naslednjič prime, da bi bili »prijazni«, a znotraj vas vre, poskusite narediti en korak bolj neposredno kot običajno. En jasen stavek, brez tihe kazni in skritih namigov. Samo resnica, izrečena z mirnostjo.
To je tisti premik, ki odnose največkrat začne zdraviti.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
