Parentifikacija: ko otrok prezgodaj prevzame vlogo starša
Ste kot otrok nosili odgovornosti, ki niso bile vaše? In ali jih morda nezavedno prelagate tudi na svojega otroka? Prepoznajte parentifikacijo in zacelite njene rane.
V svetu osebne rasti je parentifikacija v zadnjih letih postala skoraj modna beseda. Veliko se govori o tem, kako so kot otroci “prehitro odrasli”, “bili preveč zreli” ali “skrbeli za starše, namesto da bi oni skrbeli za njih”. A kaj to pravzaprav pomeni? In kako vemo, ali smo tudi sami nosili breme, ki ga otrok ne bi smel nositi? Je šlo v naši mladosti samo za normalno pomoč doma ali pa so bile situacije v resnici takšne, da smo iz njih razvili travmo, ki jo moramo vzeti resno?
Veliko staršev se pri besedi parentifikacija ustraši tudi svojega starševstva. Delamo prav, ali je možno, da parentificiramo tudi svoje otroke? Kje so meje normalne vzgoje in kdaj že prestopamo mejo?
PREBERITE TUDI:
Pa poglejmo s strokovnega vidika: parentifikacija je psihološki pojav, pri katerem se otrok ali mladostnik znajde v vlogi odraslega. Ne zato, ker bi si to želel, ampak ker je moral. Po sili razmer prevzame vloge in odgovornosti, ki so razvojno zanj prezgodnje in pretežke. Ker je nekdo v družini potreboval pomoč. Ker bi brez njega razpadlo nekaj, kar bi moralo držati skupaj samo od sebe. In ker je otrokova najosnovnejša potreba ta, da ohrani družinsko varnost, bo vedno naredil to, kar je treba – tudi če pri tem izgubi del sebe.
Dve obliki parentifikacije: ko otrok skrbi za hišo in ko skrbi za dušo
V psihologiji ločimo dve obliki parentifikacije: instrumentalno (praktično) in čustveno. Obe lahko pustita globoke posledice, čeprav navzven pogosto delujeta kot nekaj pozitivnega.
Instrumentalna parentifikacija nastane, ko otrok prevzame praktične naloge, ki so zanj prezgodnje. To so lahko kuhanje, gospodinjenje, skrb za mlajše brate in sestre ali celo finančna odgovornost. Pogosto se zgodi v družinah, kjer so starši bolni, zasvojeni, depresivni, v kronični finančni stiski ali pa preprosto tako »odsotni« in razpuščeni, da nekdo pač mora prevzeti krmilo.
Čustvena parentifikacija pa je bolj skrita in pogosto še težja. Pojavi se, ko otrok postane čustvena opora staršev, mediator med njihovimi konflikti ali nekdo, ki posluša izpovedi, ki jih nikoli ne bi smel slišati. Namesto da bi bil varovan, postane tisti, ki varuje. Namesto da bi odrasli uravnali družinsko dinamiko, to počne otrok. Njegova tiha naloga postane: »Poskrbi, da se odrasli ne bodo zlomili.«
Na zunaj so ti otroci pogosto videti nadvse zreli in super odgovorni. V resnici pa za to zrelostjo stoji cena: njihov lastni otroški svet, ki je moral prehitro odrasti.
Ko otroška odgovornost postane stres, ki spreminja možgane
Otroški živčni sistem ni narejen tako, da bi lahko nosil bremena odraslih. Ko se odgovornosti nabirajo, tako otrok živi v stanju kronične budnosti. Ne le v čustvenem smislu – raziskave kažejo, da se tak stres vtisne tudi v razvoj njegovih možganov. Najbolj občutljiv je hipokampus, ki skrbi za čustveno regulacijo, spomin in odziv na stres.
Ko je otrok predolgo izpostavljen takšni obremenitvi, se ta del možganov lahko spremeni, kar pozneje poveča tveganje za anksioznost, depresijo, pretirano reaktivnost, notranjo napetost in težave s fokusom.
Mnogi odrasli, ki so danes perfekcionistični, izčrpani ali nenehno »na preži«, ne vedo, da se v njihovo telo ni zapisala osebnost, temveč strategija preživetja.
Nezaupanje kot tiha dediščina parentifikacije
Ena najglobljih posledic parentifikacije je nezaupanje. Če kot otrok nisi mogel računati na tiste, ki bi morali biti tvoji stebri, te notranji svet nauči, da se lahko zaneseš le nase. To prepričanje je tako močno, da ga odrasli pogosto ne zaznajo kot posledico, ampak kot del svojega značaja.
V odraslosti se to kaže v dveh izrazitih smereh. Nekateri postanejo izjemno odgovorni. Prevzamejo toliko, da bi to komaj zmogla ekipa, ne ena oseba. So zanesljivi, sposobni, empatični – in pogosto izgoreli. Ne zato, ker so ambiciozni, ampak ker jih preganja notranji odpor do tega, da bi komurkoli prepustili breme.
Drugi pa se pred odgovornostjo umaknejo. Težko zdržijo v službah, odnosih, ciljih. Zelo hitro se počutijo preobremenjene in se zatečejo v umik, odvisnosti ali pasivnost. Ne zato, ker so nezreli, temveč zato, ker jih je že najmanjša naloga spomnila na nekaj, kar je bilo nekoč pretežko.
Obe reakciji imata isti izvor: otrok nekoč ni mogel zaupati odraslim, zato se odrasli danes ne more zanesti na svet.
Da, parentifikacija rodi tudi sposobnosti – a to ne izniči bolečine
Pomembno je priznati, da parentifikacija ne prinese vsem le bremena. Veliko teh otrok zraste v čuteče odrasle, ki znajo poslušati, razumeti, držati prostor, organizirati, poskrbeti. Mnogi izberejo poklice pomoči, ker je njihova empatija izjemno razvita.
A to, da smo iz bolečine pridobili dar, še ne pomeni, da bolečine ni bilo. Še vedno gre za neko obliko travmatične izkušnje – ne nujno v smislu katastrofalnih dogodkov, ampak v smislu dolgoročne notranje prilagoditve, ki jo odrasli pozneje plačujejo s svojimi odnosi, samopodobo in sposobnostjo počitka. Travma ni v tem, da je otrok veliko pomagal, ampak v tem, da pri tem ni imel izbire, podpore in prostora za lastne potrebe.
In ko odrasel človek začne sprejemati svojo odgovornost iz izbire ter ne več iz strahu, se šele zares pokaže lepota teh darov.
Kje je meja med zdravo vzgojo in parentifikacijo?
Veliko staršev se tu znajde v dvomu. Otroci morajo nekaj pomagati, nositi del odgovornosti in se učiti realnosti življenja. To je zdravo in razvojno pomembno.
A parentifikacija ni pomoč. Parentifikacija je stanje, v katerem otrok prevzema vloge odraslega, ki so kronično pretežke in jih nosi s prepričanjem, da od njih odvisno družinsko življenje.
Kaj pa težje življenjske zgodbe, ki jih starši občasno delimo s svojimi najstniki? Če je odnos varen, če otrok pri tem ne prevzema naše čustvene teže, če jasno povemo, da je odgovornost na nas, ne na njem, potem to ni parentifikacija. Ni problem v tem, da otrok sliši, kaj smo nekoč doživeli. Parentifikacija postane takrat, ko otrok ali najstnik postane naš glavni terapevt, partner ali steber, na katerega se opiramo namesto na odrasle, predvsem pa, ko naše zgodbe postanejo njihovo breme.
Kako zdraviti rane parentifikacije
Ker je parentifikacija travma odnosov, jo najbolje zdravimo prav v odnosu. Pogosto je to v terapiji, kjer se prvič srečamo z izkušnjo, da nekdo skrbi za nas, nas posluša, vodi in drži prostor, brez da bi morali v zameno karkoli vračati. Zelo dobro se pri tem izkažejo kognitivno-vedenjski pristopi, EMDR (psihoterapija z vodeno obdelavo travm ob očesnih gibih) in različne oblike psihodinamske ter integrativne psihoterapije.
Pomaga tudi meditacija, delo z živčnim sistemom, joga in vse oblike samoregulacije, ki ustvarjajo občutek notranje varnosti. Ko se začne telo počutiti varno, se lahko začne zdraviti tudi psiha.
Tri vaje, ki pomagajo zaceliti notranjega otroka
Eden prvih korakov je iskren pogled v preteklost. Včasih šele z razmislekom ugotovimo, kaj vse smo kot otrok morali nositi. Pri tem zelo pomagajo strukturirana vprašanja: kaj sem moral prevzeti, česar otrok ne bi smel? Kako sem poskušal ohranjati mir doma? Sem moral skrivati svoje občutke, da ne bi koga obremenil? Cilj ni obtoževanje, ampak razumevanje.
Drugi korak je, da prepoznamo, katere močne plati smo razvili v teh okoliščinah. Empatija, odgovornost, organiziranost, sposobnost slišati druge – vse to so darovi, ki so nastali iz naših otroških izkušenj. Ko jih ozavestimo, dobijo novo vrednost: postanejo del naše moči, ne del naše bolečine.
Tretji korak je »reparenting«, ponovno starševstvo samega sebe. To pomeni, da postanemo tisti varni, topli odrasli, ki smo ga kot otroci potrebovali. Poslušamo svoje potrebe, si dovolimo počitek, se pomirimo s sprehodom, glasbo, vonjem, dotikom. In kadar se oglasi stara samokritika, ji odgovorimo z glasom prijaznosti, ne kaznovanja.
To ni razvajanje. To je učenje varnosti, ki je nekoč ni bilo.
Otroci ne bi smeli nositi sveta na svojih ramenih
Skoraj vsak od nas nosi kakšno breme iz mladosti. Parentifikacija je ena tistih tišjih travm, ki jih družba pogosto prezre, ker navzven delujejo kot odgovornost, pridnost, zrelost.
Ni pomembno, ali menite, da so drugi imeli »še veliko slabše«. Vaš živčni sistem in vaš notranji otrok ne delata primerjav. Pomembno je, da si dovolite priznati, kar je bilo, in da se kot odrasli odločite, da tega ne boste nezavedno prenašali naprej na svoje otroke. Parentifikacija se najpogosteje ponavlja tam, kjer ostane neozaveščena – kjer odrasli delujejo po avtomatiziranih vzorcih, ker »drugače ne znajo«.
Morda je prav zdaj čas, da se vprašamo: ali lahko za svoje otroke ustvarimo malo bolj brezskrbno mladost, kot smo jo imeli sami? Takšno, v kateri smejo biti to, kar so: otroci, ki jim ni treba nositi sveta na svojih ramenih. In da si medtem končno priznamo, da smo kot otroci nosili veliko več, kot bi bilo pravično – in da si zato danes zaslužimo nežnost, počitek in nove, bolj zdrave odnose.
Zdravljenje parentifikacije ni popravljanje preteklosti, ampak dovoljenje sedanjosti, da končno postane varna.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
