Profimedia

Se večkrat pošalite na svoj račun, da ste “kontrol frik”? Da imate radi stvari pod nadzorom? Dokler gre za urejen koledar in dobro organizirano torbico, ni prav nič narobe. Potreba po nadzoru je zelo človeška. Težava nastane takrat, ko nas začne nadzor dušiti in brez njega ne moremo ostati mirni.

Ko otrok odide od doma in se ne oglasi takoj, ko ste se dogovorili. Ko sodelavec prevzame del projekta, vi pa ne veste natančno, kako se ga loteva. Ko vas zdravnik pomiri, da ni videti nič alarmantnega, vi pa doma odprete še deset novih zavihkov in berete nasprotujoče si informacije. V takšnih trenutkih se v telesu vklopi alarm in stari vzorec “moram imeti vse pod kontrolo” postane notranja prisila.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Strah ali intuicija? Kako ločiti med njima v ključnih trenutkih

Osebna rast

Kaj se zgodi, ko si dovolimo biti ranljivi?

Kaj v resnici stoji za potrebo po nadzoru

Če imamo radi nadzor, to ne pomeni, da smo “komplicirani” ali “tečni”. Najpogosteje pomeni, da zelo težko prenašamo negotovost. Naš živčni sistem ne mara “ne vem” in “bomo videli”. Rad bi jasen odgovor, takoj in zdaj.

Pexels

Ta občutljivost na negotovost se pogosto začne že v otroštvu. Morda smo odraščali v kaotičnem domu, kjer nikoli nismo vedeli, v kakšnem razpoloženju bo kdo prišel domov. Morda so starši veliko kritizirali, malo razlagali in smo bili pogosto v napetosti, ali bomo “prav” ali “narobe”. Morda smo bili prepuščeni sami sebi in smo zelo zgodaj dobili sporočilo: “Na nikogar se ne moreš zanesti, poskrbi sam.”

Del nas se je takrat naučil: da preživim, moram imeti stvari pod kontrolo. Takrat je bila to odlična strategija preživetja. Težava je, da ta isti vzorec vztraja z nami tudi takrat, ko smo že odrasli in bi si lahko dovolili več zaupanja.

Skoraj vedno sta pod potrebo po nadzoru strah in ranjena samopodoba. Strah, da bomo nekaj spregledali. Da bomo slabi starši, slabi partnerji, slabi sodelavci. Da se bo zgodilo nekaj nepopravljivega. In občutek, da sami po sebi nismo dovolj, zato moramo biti stalno pripravljeni, informirani, brez napak.

Ko nadzor ne ščiti več, ampak nas izčrpava

Malo nadzora je zdravega in potrebnega. Pomaga nam postavljati meje, prevzemati odgovornost, skrbeti za svoje telo in odnose.

Pexels

Težava nastane, ko postane nadzor naš glavni način preživetja. Ko se sprostimo šele takrat, ko smo še enkrat vse preverili. Ko otroku ne dovolimo, da sam poskusi in sam naredi napako. Ko v službi raje vse naredimo sami, kot da bi res prepustili del odgovornosti drugim. Ko po vsakem pregledu preživimo več časa na internetu kot v poslušanju lastnega telesa.

Takrat nadzor ne prinaša več občutka varnosti, ampak stalno napetost. Telo je v pripravljenosti, misli se vrtijo, spanje se slabša. V odnosih se nadzor pogosto prevede v nezaupanje, kritiko in vmešavanje v delo drugih. Drugi se počutijo, kot da nikoli niso dovolj. Mi pa končamo v starem, zelo znanem občutku: vse je na meni.

To je trenutek, ko nadzor v resnici ne ščiti več, ampak nas izčrpava. In ko je pošteno do sebe, da se vprašamo, ali nam ta način še res služi.

Kje res imamo nadzor in kaj nikoli ni bil0 v naši moči

Spustiti nadzor ne pomeni, da dvignemo roke in rečemo: “Ni moj problem.” Gre za nekaj veliko bolj subtilnega: da začnemo razlikovati, nad čim v življenju imamo realen vpliv in nad čim ga nimamo, pa čeprav bi si ga še tako želeli.

Pexels

Na strani, kjer imamo vpliv, so naše odločitve, vedenje, meje, način komunikacije, skrb za telo, to, komu damo svoj čas in energijo. Med tisto, kar ni v naši moči, pa sodijo odzivi drugih ljudi, vse odločitve naših otrok, vse zdravstvene diagnoze, nenadni življenjski preobrati, naključja in ovinki, ki jih nismo načrtovali.

Lahko na primer izbiramo, kakšen odnos bomo gradili z otrokom. Koliko bomo prisotni, koliko bomo poslušali, kako bomo postavljali meje. Ne moremo pa mu preprečiti vsake bolečine in vsake njegove napake. Lahko izberemo zdravnika, ki mu zaupamo, postavimo dodatna vprašanja in pretehtamo informacije. Ne moremo pa si zagotoviti absolutne garancije, da se nam ne bo nikoli nič zgodilo. Lahko odgovorno naredimo svoj del v projektu. Ne moremo pa nadzorovati vsake poteze vseh, ki so vključeni.

Ko tega ne ločimo, se trudimo držati v rokah tisto, kar nikoli ni bilo povsem naše. Posledica so krivda in samoočitanje: če bi bolj pazila, če bi še enkrat preverila, če bi prebrala še nekaj …

Prvi korak pri spuščanju nadzora je zato zelo konkreten: v trenutku, ko nas nekaj začne gristi, se vprašajmo, ali to res spada v naš krog vpliva. Ali pa se samo iz navade trudimo obvladovati nekaj, kar že po naravi ni v naši moči.

Pexels

Opaziti trenutek, ko se v nas prižge notranji “kontrolor”

Preden lahko karkoli spreminjamo, moramo najprej videti, kdaj in kje se naš vzorec sploh vklopi. To pomeni, da začnemo sebe opazovati brez obsojanja.

Nekaj dni ali tednov lahko tiho spremljamo, v katerih situacijah nas začne stiskati, ker nimamo vsega pod nadzorom. Je to predvsem pri otrocih? Pri partnerju? Pri zdravju? Pri denarju? Pri delu?

Ko naslednjič opazimo znani notranji glas: “Poglej še enkrat. Pošlji še en opomnik. Preveri še to podrobnost,” se lahko za trenutek ustavimo in si rečemo: “Aha, to je moj stari notranji kontrolor. Dolga leta me je ščitil. Danes mu lahko prisluhnem, ni pa mi treba vedno ravnati po njem.”

Že ta droben premik – da vzorca ne zamenjamo s sabo – odpre malo prostora. In v tem prostoru se počasi rodi možnost drugačne izbire.

Pošten pogovor s sabo: kje sem pripravljen popustiti

Ko svoj vzorec prepoznamo, si lahko nalijemo čistega vina. Ne v smislu: “Od danes naprej bom popolnoma sproščena,” ampak bolj vprašanje: “Kje me ta potreba po nadzoru najbolj boli? In kje sem pripravljena začeti popuščati – malo, ne naenkrat?”

Lahko si izberemo eno področje, ki bo naše vadbišče. Pri otroku se na primer zavestno dogovorimo za en način sporazumevanja in se držimo dogovora, namesto da iz minute v minuto preverjamo, kje je. Pri zdravju si določimo mejo, koliko informacij je še smiselnih, in se nato zavestno ustavimo. Pri delu se odločimo, da bomo en del nalog res prepustili drugim, tudi če jih ne bi naredili natanko tako kot mi.

Vsakič, ko nam uspe, naš živčni sistem dobi novo izkušnjo: nič katastrofičnega se ni zgodilo, če nisem imela vsega v rokah. Ta izkušnja je veliko močnejša od vsake logične razlage.

Majhni vsakdanji poskusi spuščanja nadzora

Spuščanje nadzora je vadba, ne enkratni skok v neznano. Začnemo pri stvareh, ki so dovolj varne, da si jih upamo poskusiti.

Pexels

Lahko otrok sam pripravi šolsko torbo in sam nosi posledice, če bo kaj pozabil, medtem ko mi ostanemo mirni in na voljo za podporo, ne pa za reševanje v zadnji minuti? Lahko prepustimo, da sodelavec projekt izpelje na svoj način, in namesto skrivnega popravljanja raje damo jasen, spoštljiv odziv, ko je delo opravljeno? Lahko sprejmemo, da bomo na izvid čakali teden ali dva, in v tem času svoje dneve zavestno polnimo še z drugimi vsebinami, ne samo z iskanjem novih razlag?

Ti poskusi so videti majhni, a nas učijo nečesa velikega: da zmoremo zdržati neprijetno napetost, ne da bi jo takoj omrtvičili s kontroliranjem. Da lahko živimo naprej, tudi ko nimamo vseh odgovorov.

Hvaležnost za trenutke, ko se stvari odvijejo “ravno prav”

Pri spuščanju nadzora nam lahko zelo pomaga tudi hvaležnost – ne le za lepe trenutke, ampak prav za situacije, ki se niso odvile po našem načrtu, pa so nas na koncu vseeno pripeljale na dobro mesto.

Če pogledamo nazaj, skoraj vsak izmed nas najde takšno zgodbo. Zavrnjen razgovor, po katerem smo našli delo, ki nam je bolj pisano na kožo. Odnos, ki se je končal, pa smo kasneje v novem obdobju zaživeli bolj iz sebe. Zamaknjen načrt, ki nas je odpeljal nekam drugam, kot smo pričakovali – in tam smo srečali nekaj, kar nas je globoko obogatilo.

Ko takšne trenutke zavestno zbiramo – v mislih ali v dnevnik – se počasi spreminja notranja pripoved. Iz “če nimam vsega pod nadzorom, bo šlo narobe” v “ne razumem vedno, zakaj se stvari dogajajo, a vidim, da me življenje pogosto vodi na način, ki ga šele kasneje zares doumem”.

To ni slepa, naivna vera, ampak posebna vrsta notranje svobode. Občutek, da nam ni treba vsega držati skupaj sami, da lahko z življenjem sodelujemo, namesto da imamo občutek, da se z njim stalno borimo.

Osebna rast

5 stvari, ki se zgodijo, ko začnemo živeti po intuiciji

Zaupati sebi, drugim in življenju – po malem, ne na silo

Ko začnemo spuščati nadzor, ne izgubimo varnosti. Le premaknemo njen vir. Manj se opiramo na iluzijo, da imamo vse v svojih rokah, in bolj na zaupanje: v svoje sposobnosti, v ljudi, ki so nam blizu, in v večjo sliko, ki je ne vidimo vedno v celoti.

Pexels

V vsakdanjih situacijah si lahko znova in znova zastavimo eno preprosto vprašanje: kako bi v tej situaciji ravnala moja najbolj modra, najbolj ljubeča verzija sebe? Bi še enkrat preverila, ali bi tokrat raje zadihala in prepustila del odgovornosti drugemu? Bi še enkrat iskala nove informacije, ali bi dovolila, da se njena energija usmeri v nekaj, kar jo res hrani? Bi še enkrat premerila ton partnerjevega glasu, ali bi ga enostavno vprašala, kako je?

In če ob vsem tem čutite, da vas tesnoba in potreba po nadzoru preplavljata do te mere, da vam rušita spanec, zdravje in odnose, je to jasen znak, da si zaslužite podporo. Dober terapevt vam lahko pomaga razrahljati stare vzorce, povečati toleranco do negotovosti in v odnosu do sebe razviti več mehkobe in zaupanja.

Spustiti nadzor ne pomeni, da zapremo oči in upamo na najboljše. Pomeni, da jih odpremo še malo bolj – za to, kar je res v naši moči, in za vse tisto, kar se odvija mimo naše kontrole, pa je kljub temu lahko del poti, ki nas vodi bližje sebi.